Ko govorimo o brezdomcih, navadno pomislimo na ljudi, ki jih srečujemo po Ljubljani. Pa ne živijo le v prestolnici, najdemo jih tudi na Dolenjskem. Ena od njih je Ida Vidmar.

Pred kakšnim mesecem sem dobila klic, naj pohitim do točno določenega ekološkega otoka v Novem mestu, ker bom tam naša Vidmarjevo, ki že več let živi v avtu. Ko sem prišla, gospe tam več ni bilo. Poslali so mi opis avtomobila in še večkrat sem se peljala tam, kjer so namignili, da se zadržuje. Brez uspeha.

NAKLJUČJE?

Teden ali dva pozneje pozvoni na domačih vratih. Bilo je sobotno dopoldne, deževalo je in bilo je hladno. Zagledam sivolaso gospo. »Lahko pomagate domačinki?« so bile njene besede. V mislih se mi je odvrtel film o ženski, ki sem jo iskala, in ob zavedanju, da obstaja možnost, da je prav ona tista, ki jo iščem, vendarle vprašam, če živi v avtu. Da. Neverjetno!

Življenjska zgodba, ki jo pove, je žalostna. Že ko se je rodila, je imela smolo. Velik del otroštva je preživela po domovih za otroke in mladino. »Rada sem ustvarjala, šivala. Celo za Tita sem enkrat naredila vizitko, na kateri je bila vrtnica. Takrat sem živela v zavodu na Planini.«

NIMA STIKOV Z OTROKI

Kasneje se je zapletla z dvema moškima, prizna, da nista bila najboljša izbira, s prvim ima dva otroka, z drugim enega. Njeni otroci so zdaj odrasli, a nima stikov z njimi. »Izučila sem se za kuharico in imam 32 let delovne dobe. Delala sem v Novolesu v Straži, in ko so zaprli tovarno, sem ostala brez službe in denarja. Do takrat sem živela v najemniškem stanovanju v Trebnjem, potem pa nisem več mogla plačevati najemnine. Na cesti sem od leta 2008, ko je propadel Novoles,« pove.

SPI V AVTU, POD KOZOLCEM

Od takrat spi v avtomobilih, ki jih kupi za nekaj sto evrov, leto in pol so ji lastniki dovolili spati na enem od kozolcev, saj so vedeli, da ne kadi in ga ne more zažgati. Zadržuje se na Dolenjskem in v Beli krajini. Ker kupuje neregistrirane avte, ima težave s policijo (zasegli so ji že precej jeklenih konjičkov), ker to pač ni dovoljeno, možnost, da jo ustavijo, pa je velika. Namreč ves čas se seli od parkirišča do parkirišča, vmes pa se zapelje še do bencinskega servisa, da natoči nekaj bencina, ki ji omogoči, da se greje. Tudi minulo zimo, ko se je temperatura pogosto spustila pod ničlo, se je ponoči grela v avtomobilu, čez dan pa je hodila okoli. Omeni, da pred 10. zvečer praviloma ni v avtu.

Težko si je predstavljati, da 59-letnica, ki ima stalno bivališče prijavljeno na naslovu Centra za socialno delo Novo mesto, že 10 let ni mirno spala v topli postelji. Sicer ima 200 evrov invalidnine in od države prejema razliko do denarne socialne pomoči (okoli 90, 95 evrov), a poudari, da ji ta denar ne omogoča, da bi si najela stanovanje ali sobico. »Tisti, ki oddajajo sobe, sprejemajo ljudi, ki imajo redne prihodke, nekaj denarja hočejo vnaprej, jaz ga pa nimam,« pojasni in na vprašanje, ali si sploh želi živeti v stanovanju ali se je že tako navadila življenja na ulici, odgovori, da si vsekakor želi strehe nad glavo.

»Ko bom stara 65 let in bom dobila pokojnino, bo lažje, takrat bom imela vsak mesec 400, 500 evrov prihodkov.«

KRUH IN ČESEN

Zanimalo nas je, kako pravzaprav živi. »Kupujem večinoma kruh in česen, veste, česen je naravni antibiotik in zato ne zbolim. Včasih sem pila vodo, zdaj pa sem ugotovila, da potrebujem tudi energijo, zato rajši kupim kokto. Na stranišče grem v trgovinah, na črpalkah, postajah, oblačila in obutev si kupujem za sproti, nekaj stvari dobim od dobrih ljudi. Paketi, ki jih dajejo na Rdečem križu, mi nič ne pomagajo, ker si hrane nimam kje skuhati. Perila tudi ne morem oprati, zato umazanega vržem stran in uporabim novega.« Omeni, da težko dobi rabljena oblačila na Rdečem križu, ker nosi konfekcijsko številko 46–48.

Ko Vidmarjevi omenim, ali bi sprejela ponudbo, da bi v zameno za sobo pomagala starejšim ljudem, odgovori: »Težko, saj sem tudi sama invalid, imam celo vrsto bolezni: astmo, artritis, pritisk … Kako naj pomagam drugim, ko še sama zase komaj poskrbim?«

Ko pogovor nanese na službe in organizacije, ki pomagajo ljudem v stiski, pove, da jim ni uspelo priti do celovite rešitve.

SIMONČIČ: LJUDI JE TREBA PUSTITI, DA ŽIVIJO NA SVOJ NAČIN

Sestanem se z direktorjem Centra za socialno delo (CSD) Novo mesto Alojzom Simončičem. Vidmarjevo pozna in njen primer tudi. »Ljudje smo si različni in danes lahko živimo, kakor želimo. Za marsikoga se nam zdi, da živi 'čudno', a dokler je on opravilno sposoben pa sebi in drugim ne škodi, ga moramo pustiti, da živi na svoj način,« je pojasnil.

Dodal je, da se od ljudi, ki so opravilno spodobni, kar Vidmarjeva vsekakor je, pričakuje, da bodo najprej sami pokazali interes za reševanje svojega stanovanjskega problema, potem pa ji lahko pomagajo tudi drugi.

CSD NE IŠČE STANOVANJ

To v praksi pomeni, da mora sama poiskati primerno stanovanje oziroma sobo pri nekom, ki oddaja legalno, in skleniti pogodbo. Seveda mora biti kvadratura primerna za eno osebo in najemnina ne sme biti profitna. V tem primeru se Simončiču zdi sprejemljiva najemnina od 150 do 180 evrov.

»Mi ne iščemo stanovanj, obstaja pa možnost, da subvencioniramo najemnino. Subvencijo nakazujemo direktno najemodajalcu, najemnik pa doplača le še razliko. Manjši ko ima dohodek, večja je subvencija,« pojasni Simončič in doda, da za tovrstno pomoč zaprosi precej posameznikov.

SOCIALNA DRŽAVA

»Naša država je še vedno socialna, ne smeš pa biti potraten. Moraš znati preživeti z malo denarja. Tudi en evro je denar; to je francoska štručka in majhen kos mesa ali pašteta. Kolikor denarja imaš, ga moraš znati razporediti na 30 delov, kolikor je dolg mesec,« doda in pristavi, da je veliko ljudi, ki s toliko denarja, kot ga mesečno dobi Vidmarjeva (okoli 300 evrov), dokaj normalno preživi.

Sicer bi Vidmarjeva lahko zaprosila tudi za brezplačni topli obrok na Rdečem križu. »Mi najprej damo napotnico za en mesec, ker imamo tudi slabe izkušnje z našimi uporabniki, ki smo jim omogočili te obroke. Ljudje so prevzeli enega ali dva, potem jih pa ni več bilo. Dolžni smo se racionalno obnašati,« reče direktor novomeškega centra za socialno delo.

Ima okoli 300 evrov prihodkov na mesec.

NA RDEČEM KRIŽU JO DOBRO POZNAJO

Ko sem vprašanja, povezana z Ido Vidmar, poslala na Območno združenje Rdečega križa Novo mesto, je sekretarka Barbara Ozimek najprej povedala, da se ljudje tedensko obračajo na njih, ker jih zanima, zakaj ji ne pomagajo. Pojasnila je, da se že 10 let trudijo, da bi se kaj spremenilo, a nobena pomoč doslej ni bila uspešna. »Gospa je po svoje izbrala tak način življenja,« je dodala Ozimkova in v nadaljevanju pojasnila, da pri njih lahko dobi topel dnevni obrok (napotnico dobi na Centru za socialno delo Novo mesto), prehrambni paket, oblačila in obutev.

»Poleg te materialne pomoči lahko zaprosi tudi za finančno pomoč v obliki plačila položnic,« našteva in dodaja, da enkrat na leto lahko zaprosi za pomoč pri plačilu najnujnejših življenjskih stroškov. Sicer ima OZRK Novo mesto tudi garsonjero, ki je namenjena za pomoč pri premostitvi izrednih primerov (elementarne nesreče, obnove domov ipd.) »Vlogo prosilca obravnava posebna komisija na podlagi priporočila CSD NM. Gre za obliko kratkotrajne namestitve. Garsonjera je trenutno zasedena.«

Ozimkova je dodala, da se Vidmarjeva pri njih oglasi nekajkrat na leto. »Pri nas gospa že več let prejema materialno pomoč v obliki oblačil, obutve in prehrane. Kadar potrebuje tovrstno pomoč, se oglasi v skladišču in ji ponudimo artikle, ki jih imamo takrat na voljo in so zanjo uporabni.«

NEPROFITNA STANOVANJA

Z vprašanji smo se obrnili tudi na novomeško občino in izvedeli, da ljudem v stiski pomagajo z enkratno občinsko denarno pomočjo. Lani jo je prejela tudi Vidmarjeva, letos pa zanjo še ni zaprosila.

»Imamo tudi nekaj neprofitnih stanovanj, za katere objavljamo razpise, ne razpolagamo pa s stanovanji ali sobami, ki bi jih lahko takoj dodelili v uporabo. Omenjena gospa ni vložila vloge za pridobitev neprofitnega stanovanja,« so še povedali.

ODDAJATE SOBO?

Ob množici zbranih informacij pridem do zaključka, da možnost za drugačno življenje Ide Vidmar obstaja, a potrebne bo veliko volje in iznajdljivosti, ki ju doslej očitno ni imela. Da bi našla primerno stanovanje oziroma sobo, ji otežuje še dejstvo, da nima telefona. Morda pa se bo našel kakšen najemodajalec, ki bo prebral tale zapis, saj je iz njega razvidno, da bi ji večji del najemnine pokril center za socialno delo, kar pomeni, da gre za zanesljivega plačnika.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 5. aprila 2018