Osebni arhiv

Ko sta prvič stopila na sončno stran Gorjancev, v Jugorje, sta začutila mir, pristnost in neko staro modrost zemlje, ki ju je povabila, naj si tam ustvarita dom in prostor za delo z ljudmi in konji.

»To kmetijo sva našla povsem naključno. Mamina prijateljica, ki je naročena na Dolenjski list, nama je podarila brezplačen oglas. Napisala sva, da iščeva kmetijo, in kmalu naju je poklical prijazen gospod Janko Predovič. Rekel je, da morava priti in videti, da bova razumela, kakšen prostor to je. In res je bilo tako.

Ko sva šla ponj, je v avto vstopil z velikim starinskim ključem; že ob tem sva začutila pristnost in duha starega časa. Pisalo se je leto 2023, ko sva tu, med hribi, gozdovi in tišino, ki zdravi, našla pot do sožitja z naravo in življenjem, ki teče počasneje, a veliko globlje,« se spominja Sara Grahelj, ki s partnerjem Gajem Grahljem prihaja iz Ljubljane.

Ljubezen do konj

Spoznala sta se na Biotehniški fakulteti, smer zootehnika. Njo je pot kasneje vodila k magistrskemu študiju znanosti o živalih, pri katerem se je osredotočila na vpliv skrbnikov na dobro počutje konj. Izkušnje je pridobivala tudi na Švedskem, kjer je diplomirala na temo pozitivnih čustev pri psih.

»Delo z otroki in mladostniki v mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna ter enoletni študij psihoterapije otrok in mladostnikov na Univerzi Sigmunda Freuda sta me spodbudila k nadaljnjemu študiju geštalt izkustvene družinske terapije na Inštitutu za družinsko terapijo,« pove zdaj že Belokranjka Sara. Nabrano znanje je seveda trden temelj, a ključna vrednost prihaja iz intuicije in notranjega občutka, ne iz diplome, doda.

Osebni arhiv

Gal je svojo ljubezen do konj odkril že v otroštvu – pobegnil je od babice do bližnjega hleva, tam »ukradel« ponija in veselo prijezdil domov. Njegova strast ga je kasneje vodila čez meje Slovenije – na Nizozemsko, v Nemčijo, Avstrijo in Italijo, kjer je nabiral izkušnje o treningu in oskrbi konj. Od nekdaj ga je najbolj privlačila psihologija teh plemenitih živali, zato je pozorno raziskoval njihov jezik in počutje.

Ta povezanost z njimi ga je pripeljala do edinstvenega odnosa z vsakim konjem in jahačem, ki temelji na osebni in intuitivni ravni. Že skoraj dve desetletji se profesionalno posveča treningu konj in pomaga ljudem vzpostaviti pristen stik s temi čudovitimi živalmi. Njegovi predanost in spretnost sta mu prinesli izjemne uspehe tudi v športni disciplini reining.

Konji kot učitelji in vodniki

Zavod Equiness je nastal iz želje ponuditi tisto, kar bi sama potrebovala v otroštvu, mladosti in življenju nasploh.

»V resnici je to stvaritev moje lastne zdravilne izkušnje z naravo in konji. Bila sem senzibilen otrok, ki je, tako kot mnogi, doživljal boleče trenutke in se pogosto počutil izgubljeno. Tolažbo sem našla pri živalih, konji pa so postali moji učitelji. Brez besed so mi posredovali dragocene lekcije o življenju – o tem, kje sem v družbi, kako se počutim, kaj me prizadene in kako postavljam meje,« se ozre Sara in doda, da so ji veliko pomenile vse živali, ne le konji.

Ne skriva čustev, ko pove, da se jima je z Galom uresničila želja – da čim več otrok, najstnikov in odraslih doživi podobno izkušnjo, da začutijo iskreno podporo in prostor, v katerem se lahko znova najdejo. V njunem varnem okolju lahko hodijo po poti raziskovanja in osebne rasti.

»Konji so bitja izjemne čistosti in resnice,« pravi Sara. »V njihovi navzočnosti človek ne more nositi mask, saj začutijo našo notranjost, čustva in energijo – brez besed. Konji s svojo prizemljenostjo človeka vodijo k pristnosti in zavedanju, kdo v resnici je.«

Osebni arhiv

Zdravilna moč črede

Čeprav so te plemenite živali v središču njunega dela, Sara verjame, da je prava moč zdravljenja v naravi kot celoti, konji pa so njen glas in most med človekom in življenjem. Kot plenjene živali so izjemno občutljive, povezane z okolico in člani črede, kar jim omogoča, da iskreno zaznavajo tudi človekovo notranje stanje.

Konji ne obsojajo, temveč s svojo prisotnostjo ustvarjajo občutek varnosti in sprejetosti, pojasnjuje Sara. Njihova mirna energija človeka prizemlji, umiri, spodbuja naravni proces zdravljenja ter pomaga pri sproščanju in globljem zavedanju lastnih občutkov.

V okviru Zavoda Equiness, v katerem živali, narava in tišina postanejo zaveznice notranje poti, potekajo sedem različnih individualnih in skupinskih programov, terapevtske delavnice in druge dejavnosti, povezane z osebno rastjo, čuječnostjo in dinamiko odnosov v čredi – kar se naravno prenese tudi v človeške odnose.

»Del najinega dela so tudi programi za otroke in mladostnike, s katerimi se učijo zaupanja, nežnosti in stika z naravo, pa tudi programi za skupine in podjetja, ki želijo poglobiti sodelovanje in komunikacijo. Večkrat na leto razpišemo delavnico, ki traja tri ure in vključuje stik s konji, psihoterapevtske prvine refleksije, pogovor in prenos izkušnje v življenje,« razloži Sara.

Izkušnje tišine, dotika in povezave

Poleg programov potekajo tudi različni projekti – nedavno so končali projekta EquiKids (terapevtski program) in EquiHeard (Biti slišan v čredi), ki poteka že drugo leto. Terapevtska srečanja v domovih za starejše v Beli krajini so del projekta EquiElders, ki ga sofinancira zasebna fundacija in je eno najlepših del njunega poslanstva.

»Kadar prideva s konji na obisk, se prostor v trenutku spremeni – v očeh stanovalcev se pojavi iskrica, nasmeh, pogosto tudi solze ganjenosti. Konji pristopijo počasi, z izjemno nežnostjo in občutkom za človeka,« opisuje Sara.

Osebni arhiv

Starejši jih lahko pobožajo, se z njimi pogovarjajo ali jim preprosto stojijo ob strani – brez pričakovanj, samo v prisotnosti, ki zdravi. Poleg tega jih lahko peljejo na sprehod, krtačijo ali zgolj poslušajo zgodbe o ponijih in se učijo o njihovem vedenju.

»Mnogi povedo, da jih vonj, toplina in pogled konja spomnijo na mladost ali življenje na kmetiji, kar prebuja spomine, veselje in občutek povezanosti. Ta izmenjava tišine, dotika in topline pogosto naredi več kot tisoč besed. Verjameva, da konji v domove prinašajo ne le nežnost, ampak tudi del narave in življenja, ki ga tam pogosto pogrešajo.

Spomniva se gospoda iz oddelka za demenco. Sestre so povedale, da večino časa preleži in ni več tako odziven – bil je tudi slep in gluhonem. A nekega dopoldneva, ko smo prišli, so dejale, da bodo poskusile še z njim. Ko je gospod začutil roko na poniju, je v trenutku oživel. Oči so se odprle in zaiskrile, nasmeh se je narisal na obrazu. S ponijem je šel celo na sprehod in nas vse pustil brez besed,« pripoveduje Sara.

Moč tihe prisotnosti

Ko se ljudje prvič srečajo s konjem, jih običajno preseneti, kako močno in prisotno bitje stoji pred njimi. Občutijo lahko nekaj treme ali strahu, a po nekaj trenutkih jih umiri njegova mirna energija. Dotik mehke grive ali pogled velikih, tihih oči pogosto prebudi občutke nežnosti, varnosti in miru, ki jih v vsakdanjem življenju težko izkusijo.

»Številni povedo, da ob konju prvič po dolgem času začutijo, da so sprejeti takšni, kot so, in da je prav v tej prisotnosti mogoče resnično začutiti sebe, svoja čustva in telo. Včasih se ob tem prebudi tudi strah ali žalost – vse, česar si morda nismo dovolili čutiti ali nismo imeli občutka, da je dovolj varno,« pripoveduje Sara.

Z Galom imata celo čredo konj, s katero delata. V njej so konji različnih velikosti, barv, videza in starosti, tako da lahko vsak človek najde tistega, ki nagovori prav njega.

Prostor narave in rasti

Za prihodnost si želita, da bi se posestvo Beli hrib – prostor življenjarazvijalo kot kraj, kjer se prepletajo narava, konji in človekova notranja rast. Želita ustvarjati še več programov, ki bodo dostopni posameznikom in skupinam, in obnoviti kozolec iz leta 1948, da bi omogočil delo vse leto.

Ob pomoči donatorskih sredstev sta letos v vasici, ki je središče posestva, izdelal pa jo je domačin Peter Škof, postavila dve leseni hiški, dva indijanska šotora, zunanjo kuhinjo in sanitarije. Tudi to je del namena njunega prostora: povezovanje v skupnost, predvsem z domačini, ki najbolje poznajo te kraje. Kaj drugega človek še potrebuje za srečo?