DSO Krško

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Seveda s tem ni nič narobe, a če smo pripravljeni vlagati v prihodnost mladih, moramo biti pripravljeni poskrbeti tudi za dostojanstvo tistih, ki so to prihodnost pomagali ustvariti – za starejše.

Omogočiti jim je treba varno, kakovostno in dostopno oskrbo, ko je ne zmorejo več zagotavljati sami ali njihovi bližnji. Menda ne bo po tem, ko so onemogli, ko ne morejo več delati in skrbeti zase, postali skoraj nebodigatreba?

Dostojna starost bi morala biti temeljna vrednota vsake družbe. Je pri nas tako?

Na starost čez mejo

Na Hrvaško po dostojno starost? Doma ni prostora, pa še ceneje je. Toda ...

V Sloveniji se vse več družin spoprijema z dolgoletnimi čakalnimi dobami svojcev za sprejem v domove za starejše, ki pa so tudi zelo dragi in tudi zato za marsikoga nedostopni. Čeprav vsi plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo, je realnost pogosto drugačna in oskrbe ne dobimo, ko jo potrebujemo – pa naj gre za prebivanje v domu, pomoč na domu ali kaj drugega. Tudi zaradi kadrovskega primanjkljaja na tem področju.

Ker prostih mest v domovih preprosto ni dovolj, številni Slovenci iščejo rešitve zunaj meja države. Ena izmed njih je sosednja Hrvaška, v kateri je poleg domov za starejše na voljo tudi več manjših družinskih namestitev, ki ponujajo bolj osebno oskrbo in pogosto omogočajo hitrejši sprejem. Teh domov se poslužujejo zlasti naši državljani ob meji: Belokranjci pa tudi Posavci.

Že tako starejši s težkim srcem odidejo od doma v drugo okolje, v neki dom, gotovo pa je še težje, če se ta nahaja v tujini. A mnogim drugega ne preostane.

Ob tej praksi, ki se vzpostavlja že nekaj časa, se pojavlja vprašanje, zakaj je mogoče, da na Hrvaškem uspešno deluje vrsta manjših in večjih zasebnih, družinskih skupnosti za starejše, ki so očitno tudi finančno vzdržen model, pri nas pa ne oz. takšni projekti naletijo na ovire. Hrvaška je v razvoju družinskih namestitev za starejše očitno prepoznala priložnost, Slovenija pa za zdaj tega potenciala še ni izkoristila.

Pri nas bi zasebne domove verjetno lahko zelo hitro prešteli na prste ene roke – no, na Dolenjskem velja omeniti dve dobri praksi: Penzion Sreča v Šmarjeti ter Ivanež v Gabrju. A zakaj jih ni več? To je premalo, potrebe so večje in bodo iz leta v leto še naraščale. Prebivalstvo se stara.

Primer z Bizeljskega, o katerem pišemo v tokratnem Dolenjcu, ni le zgodba o enem podjetniku, ampak ogledalo sistema. Starost ne bi smela biti obdobje negotovosti, iskanja prostega mesta in odhajanja v tujino, ker doma ni prostora.

Jeseni bodo pred lokalnimi volitvami gotovo znova odmevale obljube o skrbi za starejše. A starostniki ne potrebujejo lepih besed. Potrebujejo postelje, negovalce, dostopno oskrbo in možnost, da starost preživijo dostojno – po možnosti doma, v svojem okolju. Že danes, kaj šele jutri.