Na Hrvaško po dostojno starost? Doma ni prostora, pa še ceneje je. Toda ...
V Sloveniji, kjer se prebivalstvo kot povsod drugod hitro stara, se vse več družin ukvarja z dolgimi čakalnimi dobami za sprejem svojcev v domove za starejše. Prostih mest preprosto ni dovolj ali pa so oddelki prazni zaradi pomanjkanja kadra.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zato številni, zlasti v krajih ob državni meji, iščejo rešitve zunaj meja države, kar je pogosta praksa tudi v Posavju. Gotovo izstopa Bizeljsko, kjer okoli deset občanov zaključuje svoja življenja v oskrbovalnih namestitvah za starejše v Kumrovcu, Samoborju, Tuhelju ..., skratka na tujem, ne pa doma.
Zakaj pri nas kaj takega ni mogoče, zakaj pri nas ne delujejo takšna manjša ali večja družinska podjetja, ki očitno so smiselna in finančno vzdržna?
»Saj ni problem kakovost namestitve in oskrbe na Hrvaškem – ti domovi so zgledno urejeni in celo okoli 20 odstotkov cenejši kot pri nas. A na stara leta biti na tujem, ne v domačem kraju, v katerem je sporazumevanje v hrvaščini bistveno težje kot doma, kjer so obiski najbližjih zagotovo redkejši …
Starejše mučijo občutki samote, domotožja, nepotrebnosti in odrinjenosti ob koncu njihovega življenja, svojce pa nemoč, grenkoba in slaba vest, ker niso mogli drugače poskrbeti za svoje drage. Vse to govorim iz lastnih izkušenj in res ne morem biti ravnodušen,« pripoveduje prim. dr. Rade Iljaž, dolgoletni družinski zdravnik, danes koncesionar družinske medicine, ki oskrbuje paciente v ZD Brežice in na Bizeljskem, ter zelo dobro pozna situacijo.
Negovalka na domu
Opozarja na pereč problem naše družbe in prepričan je, da bi se dalo za najšibkejše prebivalce naše države, kar starejši nedvomno so, poskrbeti drugače, bolje.
Iljaž spomni na dva dobra primera oz. modela praks z Bizeljskega pred dobrimi desetimi leti, ki pa sta žal zamrla.
Za težkega invalida in njegovo obnemoglo mamo, oba tudi težja kronična bolnika, je vrsto let skrbela vestna negovalka v soglasju z njihovimi najbližjimi svojci.
»Ob podpori lokalne socialne službe so jima namesto plesnive sobe najprej zagotovili primerno stanovanje v vasi, v katerem si je negovalka uredila manjši kotiček, da je kdaj, če je bilo nujno, tudi prespala. Na hišnih obiskih sem se večkrat osebno prepričal, da boljših pogojev oba ne bi mogla dobiti v nobenem domu za starejše, ki si ga zaradi višje cene tudi ne bi mogla privoščiti. Po šestih letih oskrbe na domu je najprej v pozni starosti umrla mama, čez nekaj let še sin.
Oba sta tako doma skupaj kakovostno preživljala starost. Negovalka si je zagotovila vsaj minimalno plačo in po nekaj letih najela prazno kmečko hišo, v kateri je skrbela še za dva dodatna težko pokretna bolnika,« pripoveduje Rade Iljaž.
Družinsko podjetje v vasi
V drugem primeru je v isti vasi druga negovalka skupaj z družino postavila skupnost za od 6 do 8 starejših in težje pokretnih krajanov. Šestčlanska družina se je dobro organizirala in vestno skrbela za onemogle ljudi, ki si niso mogli plačati namestitve v kakem domu.
»A po kakih dveh letih od odprtja novega doma starejših občanov v Brežicah, ki je ponujal dražje storitve, so se začeli inšpekcijski nadzori, grožnje s kaznimi, neuradno so se omenjale anonimne prijave, skratka, ne poznam razlogov, a v približno dveh mesecih sta se zaprli obe oskrbovalno-negovalni namestitvi v vasi.
Svojci starejših so izračunali, da je nov dom dvakrat dražji, za sprejem bi morali čakati več mesecev, zato so na hitro uredili premestitev v podobne oskrbovalne namestitve v bližnji Hrvaški,« pripoveduje družinski zdravnik na Bizeljskem, ki mu ni vseeno za svoje paciente.
Hitro izračuna, da zdaj iz brežiške občine gotovo prek petdeset starejših zaključuje svoja življenja na Hrvaškem, kar je za en manjši dom za starejše. In prebivalstvo se stara, potrebe bodo še večje.
Nedokončan objekt sameva
Zato težko samo čez okno zdravstvene ambulante na Bizeljskem gleda že leta nedokončan objekt, katerega lastnik oz. investitor bi ga bil pripravljen nameniti za nastanitve in oskrbo starejših, a se ne zgodi nič. Kadrovsko zasedbo bi lažje zagotovili zaradi srednje medicinske šole v Brežicah in motiviranih krajanov Bizeljskega.
A nezainteresiranost pristojnih, od lokalne politike do vlade in predsednice države, Iljaža boli.
»Samo čez cesto bi bili dobro delujoči koncesionarski ambulanti, družinske medicine in zobozdravstvena, pa lekarna, skratka, ugodnejše situacije in primernega prostora za dom starejših občanov, ki bi lahko sprejel tudi do 60 oskrbovancev in nudil kakih trideset delovnih mest, ne poznam,« pove Rade Iljaž, nekoč tudi direktor ZD Brežice, ki poudari, da je že blizu upokojitve in ima dovolj dela, tako da dodatnega dela ne zaslužka ne potrebuje. A hudo mu je za starejše občane.
»Ne bom se sprijaznil«
»Z dejstvom, da številni pacienti in prijatelji, ki jih poznam in zdravim že tretje desetletje, nimajo možnosti in pravice dostojno zaključiti svojega življenja v domačem kraju in celo v lastni državi, se nikoli ne bom mogel sprijazniti.
V takšnih okoliščinah, ko v vsej Sloveniji nimamo niti enega sodobnega paliativnega centra, kar je sramota, je seveda nerazumljivo tudi vztrajanje pri sprejetju Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Ali ne vpije podatek, da se kar 320 tisoč Slovencev zaradi različni razlogov boji starosti, umiranja?!«
Podjetnik pripravljen
Domači podjetnik Karl Antolovič, solastnik družinskega podjetja Agrad, d. o. o., pove, da so dva tisoč kvadratnih metrov velik objekt na Bizeljskem pred leti zgradili z namenom gostinske dejavnosti oz. za mini hotel, pa so se nato razmere spremenile in so te namere opustili.
»Zato stavba že nekaj let stoji. Zainteresirani smo, da bi v njej zaživel kak dom za starejše oz. kakršen koli program, ki bi nekaj doprinesel našim krajanom. Če do tega v kratkem ne bo prišlo, razmišljamo o stanovanjih za prodajo, saj smo kot družinsko gradbeno podjetje prednostno usmerjeni v upravljanje bizeljskega kamnoloma.
Je pa ta lokacija nasproti zdravstvene postaje gotovo dobra točka, okrog objekta je še en hektar zazidljivih parcel, kar pomeni, da bi se dalo zadevo tudi razširiti, urediti parkirišča itn.,« pove Antolovič.
Gre občina naproti?
Na Občini Brežice pravijo, da jih je omenjeni podjetnik do zdaj seznanil le s tem, da ureja spremembo namembnosti objekta na Bizeljskem iz poslovnega v stanovanjskega.
Poudarjajo, da načelno podpirajo vse pobude, ki so skladne z zakonodajo, prostorskimi akti in prispevajo k boljši kakovosti življenja občanov. Morebitna podpora je odvisna od skladnosti projekta z zakonodajo, izpolnjevanja pogojev in pristojnosti občine.
Veliko starejših
Na občini zaznavajo vse večje potrebe po podpori starejšim. Poleg pomanjkanja prostorskih zmogljivosti velik izziv predstavlja tudi pomanjkanje usposobljenega kadra, zaradi česar izvajalci ne morejo v celoti izkoristiti svojih zmogljivosti. Zato poudarjajo pomen razvoja dolgotrajne oskrbe, pomoči na domu in drugih storitev, ki starejšim omogočajo čim daljše prebivanje doma.
Ob tem izpostavljajo, da gradnja domov za starejše ni v pristojnosti občine, podpirajo pa vse pobude, ki izboljšujejo dostopnost storitev za starejše.
Ker je delež starejših v občini nad slovenskim povprečjem, potrebe po oskrbi naraščajo. Občina se je pridružila mreži Starosti prijaznih mest in občin ter skupaj z Inštitutom Antona Trstenjaka pripravila Strategijo starosti prijazna občina Brežice 2026–2036, s katero želi ustvariti pogoje za varno, kakovostno in za dostojanstveno staranje v domačem okolju.
Veliko pomoči
Občina že zdaj podpira številne programe za starejše: brezplačne prevoze Sopotnik, program Starejši za starejše, društva upokojencev, Šolo zdravja, Večgeneracijski center, Rdeči križ in druge organizacije. Sofinancira pomoč na domu, e-oskrbo, institucionalno varstvo in stanovanjske enote za starejše v prenovljenem Večgeneracijskem centru.
Med novejšimi ukrepi so še brezplačna usposabljanja za svojce ter kadrovske štipendije za dijake zdravstvene nege in bolničarje – negovalce. Pri izvajanju dolgotrajne oskrbe občina sodeluje s pristojnimi ustanovami, storitve pa izvaja Zdravstveni dom Brežice.
Koliko v domovih?
Občina Brežice nima podatkov, koliko njenih občanov prebiva v domovih za starejše, na Hrvaškem ali doma, saj za zbiranje teh evidenc ni pristojna.
Po študiji staranja in medgeneracijskega sožitja dolgotrajno oskrbo v občini potrebuje približno 978 ljudi, od tega okoli 245 v ustanovah in 734 v domačem okolju.
Dom upokojencev Brežice ima 156 mest, skoraj 86 odstotkov stanovalcev je brežiških občanov. Storitev pomoči na domu sta po podatkih študije koristila 102 uporabnika, številni starejši pa ostajajo v oskrbi svojcev in drugih neformalnih oskrbovalcev.
Dolge čakalne vrste
Direktorica Doma upokojencev Brežice Darja Cizelj potrjuje, da so čakalne dobe dolge. Dom ni povsem zaseden, zlasti zaradi pomanjkanja zdravstvenega kadra.
Tudi Posebni socialnovarstveni zavod Impoljca je polno zaseden, vse več pa je prošenj za sprejem oseb z demenco, ki jih kot posebni zavod ne sprejemajo, kar po besedah Cizljeve kaže na veliko stisko družin.
Prizadevanja bizeljskega podjetnika Karla Antoloviča pozna. »Menim, da bi bilo sodelovanje v prihodnje mogoče, seveda pod določenimi pogoji. O ogledu lokacije smo se že pogovarjali in vsekakor bi bilo smiselno, da sedemo skupaj,« pravi.
Dodaja, da si na vseh ravneh prizadevajo povečati dostopnost oskrbe starejših, ob tem pa opozarja, da bo treba pri uveljavljanju dolgotrajne oskrbe odpraviti številne administrativne ovire.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
