Profimedia

Gre za vprašanje, kje potegniti mejo med socialno zaščito in odgovornostjo, med razumevanjem stiske in zagotavljanjem varnosti ter reda v skupnosti. 

Zagovorniki izvršb opozarjajo na problem, ki je dolgo tlel pod površjem. Del prebivalstva je v preteklih letih očitno živel v prepričanju, da zanje sankcije ne veljajo oziroma da jih država ne zna ali ne zmore uveljaviti. Neplačevanje glob, ignoriranje odločb in ponavljanje prekrškov so za marsikoga postali nekaj samoumevnega. Ko to pomeni vožnjo brez vozniškega dovoljenja, z neregistriranim ali s tehnično neizpravnim vozilom, vožnjo pod vplivom alkohola ali brezobzirno kršenje javnega reda in miru, posledice niso več samo osebne. Gre za neposredno ogrožanje varnosti in pravic drugih.

Izvršbe tudi v prihodnje

Tretjina rubežev na jugovzhodu, MO Novo mesto: Poslano je jasno sporočilo

S tega vidika je sporočilo države razumljivo: pravila veljajo za vse, tudi za prejemnike socialnih transferjev. Kazen, ki je ni mogoče izterjati, ni več kazen, ampak prazna grožnja. Če sistem dopušča, da se prekrški ponavljajo brez posledic, spodkopava lastno avtoriteto in zaupanje tistih, ki pravila spoštujejo. V tem smislu so izvršbe poskus vzpostavitve enakosti pred zakonom in jasen signal, da nedotakljivih ni.

· Izterjava glob

Furs: Rekorder ima trenutno v izvršbi 577 prekrškov

Toda prav tu se začne druga stran zgodbe. Način, kako so bile izvršbe uvedene, je razkril resne sistemske pomanjkljivosti. Nepreglednost postopkov, pomanjkanje obveščanja in neusklajenost med ustanovami so povzročili, da so ljudje ostali brez sredstev za osnovno preživetje. Socialna pomoč ni običajen dohodek, ampak zadnja varnostna mreža. Poseg vanjo brez individualne presoje tvega, da kaznovanje prekrškov zdrsne v kaznovanje revščine in da prizadene tudi tiste, ki z dolgovi nimajo neposredne povezave, na primer otroke ali druge člane gospodinjstva.

· Iskanje rešitev

Ne ministrstvo ne centri za socialno delo izvršb Fursa ne morejo preprečiti

Težava torej ni v ideji odgovornosti, ampak v njeni mehanični uveljavitvi. Država ima pravico uveljavljati zakon, a ima tudi dolžnost, da to počne sorazmerno, premišljeno in usklajeno. Obročno odplačevanje, jasna obvestila in sodelovanje ustanov niso popuščanje, ampak osnovni pogoji delujoče pravne in socialne države. Če želi država hkrati več varnosti in manj socialne izključenosti, mora znati ločiti med vzpostavljanjem reda in ustvarjanjem dodatne stiske. V nasprotnem primeru tvega, da bo rešitev, zamišljena kot utrditev pravne države, postala nov vir nezaupanja in napetosti. 

Tega se vlada najbrž zaveda. Zato ostaja nelagodno vprašanje, ki presega tehnične popravke in naknadna pojasnila. Je šlo pri takšni izvedbi za napako, za nepremišljen gasilski ukrep, sprejet čez noč? Ali pa je bila prav grobost izvedbe del sporočila – signal, da se je država odločila pokazati moč, tudi za ceno kolateralne škode?

Vprašanje je torej, ali je bila takšna izvedba napaka ali pa natančno to, kar je bilo treba povedati.