Divje svinje rijejo po vaseh okrog Sevnice
»Divji prašiči so problem že nekaj let, najhuje pa je bilo lansko leto,« pravi Branko Glažar, vaščan Lukovca tik nad Boštanjem. »Lani junija so mi razrili celo njivo krompirja, kakih 800, morda 900 kilogramov bi ga bilo. Skoraj ves pridelek je bil uničen, pogrižen, ostalo je uporabnega le za dve gajbici.«
V vasi na desnem bregu Save živi nekaj manj kot 300 duš. Skorajda ni domačije, ki ne bi imela kakšne škode zaradi divjih svinj. Po besedah Branka Glažarja naj bi bilo živali kakih trideset v skupini. »Kaže, da sta kar dva tropa, eden pride s strani Preske, drugi pa z Malega Lukovca. Že prejšnja leta so povzročale škodo, toda ne v takem obsegu. Zdaj pa kaže, da so se močno namnožile. Jih pa sam nisem videl, saj rijejo ponoči.« Kot pripoveduje Glažar, gredo prašiči kot vojska. »Sosed mi je pripovedoval, da je en dan posejal koruzo in nameraval naslednji dan napeljati električnega pastirja. Toda prašiči so mu že ponoči njivo povsem razrili. Celo njivo je moral še enkrat obdelati in posejati koruzo, potem je njivo temeljito ogradil s pastirjem, kar pa spet nekaj stane.«
Razmišlja, če bi letos sploh sadil
Kot pravi, so lovci seznanjeni z njihovo težavo. Predlagali so jim, naj si njive ogradijo, pove Glažar. »Toda to stane. Poleg tega sem jim rekel, da to pač niso moji prašiči in da bi za to morali poskrbeti oni, torej lovci. Da bi kar ogradili celo vas, pa po mojem mnenju ni možno, saj je območje precej razdrobljeno in si ne predstavljam, kako bi to sploh izvedli.« Zato je po Glažarjevem mnenju edina rešitev večji odstrel, ki pa ga določi država.
Glažar je Lovski družini Boštanj prijavil lansko škodo in dobil 350 evrov odškodnine. »Toda vsako leto obdelovati njivo, gnojiti, delati, da ti potem prašiči vse razrijejo? Nima smisla. Resno razmišljam, če naj letos sploh sadim krompir.«
Pri domačiji Marije Zemljak pa so prašiči že drugo leto zapored povsem razrili kak hektar travnika na brežini pod cesto. »Najbrž iščejo črve v zemlji,« pravi. Prva košnja bo zagotovo zelo slaba, prida. Še zdaj so vidne globoke luknje in brazde, kot če bi čezenj zapeljal težak stroj. Na travniku v dolini, ki je bil prav tako razrit, so pri Zemljakovih že ponovno zasejali travo. »Lovci pravijo, naj si sami ogradimo zemljišča z električnimi pastirji. Toda to je strošek, potrebne so vsaj štiri žice, sicer žival še vedno najde pot. Ne, po mojem mnenju bi moral biti večji odstrel. Saj prašiči so bili že od nekdaj tu, vedno je bilo kaj škode, toda ne tako velike, kot je zdaj.«
Plan odstrela presegli za dvakrat
Tudi gospodar LD Boštanj Milan Primožič pravi, da so divji prašiči na tem območju in tudi drugod vedno bili. Divji prašič nima naravnega sovražnika in ima zelo velik prirast. Je vsejed, prehranjuje se s hrano, ki jo najde v gozdu, ter beljakovinsko hrano, ki jo najde v travni ruši in jo nujno potrebuje za svoj obstoj. Zato rije po travnikih, njivah in povzroča škodo.
»Tja, kjer je ograjeno, prašiči ne morejo priti. Kjer električnega pastirja ni, pa pridejo. Žal v Lukovcu ograd pač ni,« pravi Primožič. Kot dodaja, se lovci trudijo sodelovati s krajani, se z njimi dogovarjati in skupaj iskati ustrezne rešitve. »Ob tem je treba vedeti, da smo v lanskem letu planiran odstrel, ki ga določi Zavod za gozdove, presegli za dvakrat. Za leto 2024 je bil plan odstrela 64, odstrelili smo jih 119, letos pa že preko 50. Ker trenutno divje svinje polegajo mladiče, bo odlov spet dovoljen v maju.«
Zgornje omejitve odstrela sicer ni, toda, kot pravi Primožič, lovci več niti ne zmorejo. »Odstrel pomeni tudi veliko dela. Gozd vse bolj zarašča in je idealen življenjski prostor za divjega prašiča, za nas pa predstavlja veliko težavo dobiti uplenjeno žival iz teh goščav.«
Lovske vrste se starajo
Edini učinkovit ukrep za zaščito pred divjimi prašiči so torej električni pastirji, pravi. »Seveda pa morajo biti strokovno postavljeni in vzdrževani. Je pa včasih težava, ker kmetje niso pripravljeni na to dodatno delo in strošek. Lovci sodelujemo s kmeti, včasih jim tudi priskrbimo izolatorje, žico in podobno.« Kot pravi, na pobudo lovske družine v kratkem načrtujejo sestanek s krajani, da bi skupaj našli rešitve, ki bodo zadovoljive za obe strani. »Gozdove ali cele vasi je seveda nemogoče ograditi. Poleg tega ljudje pravijo, češ da so prašiči last lovcev. Seveda to ni res, divjad je last države, medtem ko moramo težave med lovci in kmeti reševati sami. Država pri tem ne sodeluje.«
Primožič ob tem opozori na še en problem, namreč staranje članstva v lovskih vrstah. Zato vabijo vaščane in mladino, naj se jim pridružijo. »Lovci smo vse starejši, zato pričakovati od nas, da bomo reševali vse probleme na okoli 4000 hektarjev površine, je iluzorno. To težko obvladamo, čeprav se zelo trudimo narediti čim več. Poleg tega ne gre le za divje svinje, zakonsko smo obvezani skrbeti tudi za drugo divjad. Dela je torej ogromno. Kot gospodar družine se trudim motivirati naše člane. Trudimo se reševati situacijo, kolikor je v naši moči in pristojnosti. A je včasih zelo težko, ker enostavno vsega ne zmoremo.«
