M. Ž.

Dr. Katja Brkič Golob je klinična psihologinja in evangeličanska duhovnica, profesorica na Univerzi v Novem mestu, kjer predava na Fakulteti za zdravstvene vede, in Univerzi v Zagrebu, kjer predava na protestantski teološki fakulteti. Je tudi psihoterapevtka. Do nedavnega je bila vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Novo mesto, zdaj pa ima na Malem Slatniku zasebno kliničnopsihološko ambulanto.

Klinična psihologinja, duhovnica, teologinja, psihoterapevtka – to je kar nekaj poklicev. Na videz različnih, ki pa jih povezuje skupno poslanstvo: pomagati ljudem. Kakšno pomoč potrebuje današnji človek?

Ja, sliši se res zelo veliko poklicev, ampak v bistvu imajo skupni imenovalec, in ta skupni imenovalec je človek, odnos. Ti poklici se med sabo tudi zelo dopolnjujejo. Človek ni samo telesno bitje ali pa samo duševno bitje, je duhovno, duševno, telesno bitje in ti poklici se potem tako lahko tudi dopolnjujejo.

Ključni dejavnik, ki vpliva na človekovo duševnost, je v prvem obdobju življenja, se pravi v otroštvu, predvsem družina, potem se vključi nekoliko širše okolje, vrtec, šola, vrstniki. Na odraslo osebo pa deluje predvsem družba, v kateri živi. Kakšni so ti vplivi? Kako močno vplivajo in kako oblikujejo človeka?

Človek je pravzaprav edino bitje, ki postane človek zaradi odnosa z drugim človekom. Poglejmo na primer konja ali psa. Takoj ko se skoti, se že postavi na noge in takoj že uporablja glasove svojih staršev, začne lajati. Pri človeku gre ta razvoj malce drugače. Ljudje potrebujemo približno eno leto, da shodimo, in do dve leti, da začnemo govoriti. Ljudje postanemo ljudje zaradi odnosa z drugim človekom.

Naši možgani so zelo zanimivo narejeni. Desna in leva hemisfera se povežeta v celoto po daljši poti, povežeta pa se zaradi odnosa, ki ga imamo z drugim človekom. Strinjam se, v prvih letih življenja smo starši tisti, ki lahko s svojim odnosom največ vplivamo na otroka. Tukaj je seveda v ospredju tudi neverbalna komunikacija, pogled, dotik, nežen nagovor in podobno. Vpliv pa ima tudi socializacija, primarna, sekundarna, torej vrtec, šola, vrstniki, družba, v kateri živimo, neka družbena vprašanja, ki nas oblikujejo tako ali drugače. Če živimo v vojni, bo situacija malce drugačna, kot če živimo v blagostanju.

Današnja družba vpliva na duševno stanje posameznika nekoliko drugače, kot je bilo to v preteklosti. Kako se je to z leti spreminjalo? Danes vidimo, da ima izredno močan vpliv družba. Govorimo o odklonih v duševnosti posameznika. Kakšen je bil vpliv družbe na to v preteklosti, kakšen je vpliv danes?

Freud je v 19. stoletju trdil, da so ljudje, ki imajo neke nevronske motnje, bolni. Danes rečemo, da so zdravi. Zato ker se je naša osebnost tako spremenila, da pravzaprav vse, kar je nevrotično, dojemamo kot zdravo in vse, kar je mejno in nižje psihično, dojemamo kot bolno. To pomeni, da se je v družbi spremenilo to, da imamo bistveno več osebnostne patologije. Mogoče tudi ne znamo več tako vzgajati, kot smo znali včasih. To potem prinese bistveno več konfliktov, bistveno več sovraštva, bistveno več nestrpnosti. Posledično ne znamo ustvarjati varnih okolij, ki bi bila čustveno dostopna.

Raziskave kažejo, da naprednejša ko je družba, več ima duševnih motenj. Očitno imamo težave s tem, da smo bolj materialistično usmerjeni, mogoče tudi dosti bolj konzumeristično. Ne vzamemo si časa za otroke. Raje jim damo neke risanke, televizijo oziroma jih vpišemo na tisoč dejavnosti, tako da ima otrok v ponedeljek klavir, v torek ples, v sredo angleščino, v četrtek nemščino in v petek dramski krožek. Kaj ima ta otrok od življenja? Pravzaprav postane naš narcistični podaljšek. To, česar mi nimamo, damo njemu.

Omenili ste vzgojo. To je neka dejavnost med staršem in otrokom. Zdi se, da je mogoče, da je vzgoje tudi preveč. Da se starši preveč ukvarjajo z otrokom. Nekoč, ko so otroka spustili ven in se je na dvorišču igral ves dan, so bili otroci bolj vzgojeni, kot so danes, ko starši vzgajajo neke popolneže.  

Star pregovor pravi, da je potrebna celotna vas, da se vzgoji en otrok. Tako je bilo nekoč. Danes pa smo osredotočeni predvsem na to, da bomo vse naredili prav, pri čemer zelo rada rečem, da idealnih staršev ni, tako kot ni idealnih otrok, tako kot ni idealnih vernikov in tako kot ni idealne družbe. Težava je v tem, da hočemo ustvariti popolno družinsko sliko ali pa vzgojiti popolnega otroka, in potem imamo težave, če ta otrok ni tak, kot smo si predstavljali.

Tudi otrok ima potem s tem težave.

Seveda. S tem ustvarjamo svoj narcistični podaljšek, ne pustimo mu dihati. Potem beremo knjige in študiramo, ga vozimo na vse mogoče dejavnosti, k vsem mogočim terapevtom, zato da nam ga bodo popravili, da bo potem kot iz škatlice.

Otrok postane projekt, izdelek. In potem je veliko razočaranje, ko ta projekt propade.

Tako je.

Imajo danes otroci več duševnih motenj kot v preteklosti?

Ja, na žalost opažamo porast. Predvsem čustvenih motenj, vedenjskih motenj. Bistveno več je tudi samomorilnosti. Po covidnem času smo to še toliko bolj opazili in še vedno opažamo.

In kaj je tista stvar iz časa covida, ki je to spremenila?

Izolacija kot taka, zmanjšana možnost izvajanja nekih odnosov in seveda situacija, ki je nismo vajeni. Mi vseeno živimo v relativnem blagostanju, v nekem demokratičnem svetu ali pa državi, v kateri ta hip ni vojne, in ta generacija otrok pravzaprav ni imela nobenih slabih izkušenj. Potem pa so se stvari kar naenkrat spremenile, kar je bil šok. Otroci, ki živijo v relativno zdravih okoljih in v relativno umirjeni družbi, seveda nimajo zmožnosti za spoprijemanje s tem. 

Se pravi, da tudi konflikti, vrstniški, medgeneracijski in tako naprej, pozitivno izoblikujejo človekovo osebnost.

Ja, če je otrok v šoli, se na neki način uri in se uči postavljati zase, krepi samopodobo, svoj medosebni odnos z vrstniki. Če tega ni, če se to dogaja doma za zasloni, potem, ko je vsega tega konec, pride v šolo in se več ne zna skregati.

Omenili ste zaslone. Kako zasloni vplivajo na današnjega človeka, ko spreminjajo družbo?

Zasloni imajo pozitiven in negativen vidik. Če so primerno odmerjeni, da tega ni preveč, lahko pozitivno vplivajo na razvoj izvršilnih, pa tudi vizualno-prostorskih funkcij. Do neke mere lahko celo tudi krepijo koncentracijo. Če pa jih je preveč, lahko izgubljamo stik z resničnim svetom.

Danes je pravzaprav moderno, da se ljudje tudi spoznavajo in da gredo v neke intimne odnose prek zaslonov. To je na neki način obrambni mehanizem. Ker se bojimo razkriti. In zaslon nas ustvari idealne, popolne. Ustvari neko sliko o nas, kakršno si želimo, ne pa takšne, kakršna je v resnici. Ustvarjamo idealne ljudi, ki v resnici ne obstajajo. Zato je potem razočaranje toliko večje.

Računalniki, računalniški programi in pomoč umetne inteligence na neki način krnijo naš način razmišljanja. Problemov ne rešujemo več s svojo pametjo. Postajamo zato manj sposobni?

Dobro vprašanje. Rekla bi, da živimo v instant kulturi. Hočemo vse takoj. Ker se nam stalno mudi. Pijemo instant kavo, jemo instant hrano. Vse je zelo hitro. Umetna inteligenca nam tudi pomaga pri vzdrževanju instant kulture. Če ne bomo več uporabljali svojih mentalnih sposobnosti, bomo pozabili reševati probleme. Predvsem imam tukaj v mislih tudi reševanje socialnih problemov, socialnih konfliktov. Ko danes otroka vprašaš, kaj bi naredil, če bi se precej manjši otrok od njega začel z njim prepirati, ne zna več odgovoriti na to vprašanje, ki je pravzaprav zelo preprosto.

Otrok se sprašuje, zakaj so na spletu vsi tako lepi?

Zelo dobro vprašanje in dobro opažanje otroka, seveda. Ker pač ustvarjamo idealno družbo.

Ko se mladostnica pogleda v ogledalo in ni taka, kot so njene vrstnice. To povzroča stiske.

Seveda. Glavni vzrok je primerjanje. Ko vidi, da ima kakšen kilogram preveč, da morda nima ravno prave barve las, da morda nima pravih ličil, jo to spravi v stisko. Zato ker ne zna krepiti samopodobe in biti takšna, kakršna je. Čeprav je pravzaprav takšna čisto v redu. Zakaj se to zgodi? V ozadju sta pričakovanje staršev in tudi pričakovanje družbe.

Ste tudi teologinja, evangeličanska duhovnica. Evangeličanska cerkev v Novem mestu je sorazmerno mlada skupnost. Vse od protireformacije na Dolenjskem ni bilo protestantov, razen na nekaterih gradovih nekih izjem, razen posameznikov, danes pa je evangeličanska skupnost v Novem mestu precej močna. Čemu lahko pripišemo zasluge, da ima cerkev Dobrega pastirja toliko obiskovalcev, ki prihajajo k vam po duhovno oskrbo?

Evangeličanov je več v Prekmurju, ker je bila protireformacija na Kranjskem precej močnejša kot v krajih, ki so bili pod Ogrsko. Ko me vprašate, kaj je razlog za tak obisk in tudi za zanimanje za duhovnost in za našo cerkev, kar je morda v tretjem tisočletju malo neobičajno, saj danes ljudje načeloma niso več tako zelo zainteresirani za te stvari, kot so bili nekoč, bi rekla, da je razlog to, da je naša cerkev zelo družbeno angažirana.

Zelo nas zanima, kaj se dogaja z ljudmi. Poskušamo iti ljudem naproti. Cerkev ne sme biti dolgočasna. Zelo smo tudi karitativno usmerjeni. Med drugim podpiramo sirotišnico v Ugandi. Kupili smo jim že njivo, na kateri so zasadili sladki krompir, in jim plačujemo šolnino. Denar zbiramo tako, da organiziramo dobrodelne bazarje. 

Pri vas gresta bogoslužje in glasba eno z drugim. Imeli ste trubarijado, že tradicionalno. Imate kulturne prireditve, ki niso namenjene le vernikom, ampak širšemu okolju. Evangeličanska cerkev deluje bolj sproščeno, bolj sodobno in tako naprej. Ampak v bistvu je to precej strog sistem.

Strog sistem v kakšnem smislu?

Rimskokatoliška cerkev pozna spoved: greš k spovedi, grehi so ti odpuščeni. V Evangeličanski cerkvi ni pardona. Če si grešil, si grešil.

Tudi mi imamo spoved.

Imate?

Seveda.

Pa ne tako kot v Rimskokatoliški cerkvi?

V Evangeličanski cerkvi je spoved predvsem kolektivna. Luther je poudarjal, da gremo nazaj k izvirom, nazaj h koreninam. Duhovnik je v Evangeličanski cerkvi zelo enak verniku. Je enak med enakimi in spoved kot taka je kolektivna. Gre seveda za interpretacijo, da smo odrešeni po milosti.

Ste tudi psihoterapevtka. Pravzaprav je spoved neke vrste psihoterapija.

Drži.

Danes je veliko govora o psihoterapiji. Pred kratkim je državni zbor tudi potrdil zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Sporen zakon. Kaj je v bistvu sporno?

Spoved, ali kot mi temu rečemo, dušebrižniški pogovor, je v resnici priložnost, ko vernik pride k duhovniku in se z njim pogovori. To zagotovo vsebuje tudi neke prvine terapevtskega odnosa. Ampak tukaj ne gre za zdravljenje. Gre za svetovanje, poslušanje, gre za spoved, kot temu lahko zelo lepo in preprosto rečemo.

Po drugi strani imamo pa ta sporni psihoterapevtski zakon, ki mu kot klinična psihologinja absolutno ugovarjam, ker se ni poslušala stroka. Čeprav sem tudi teologinja, pa vendarle menim, da kot teologinja v zdravstvu ne morem delovati po načelu, da bi postavljala diagnoze in zdravila. Profilom, kot smo psihiatri, klinični psihologi in pedopsihiatri, gre za zdravstvene smeri, študij v resnici daje možnost diagnosticiranja. Naučimo se diagnosticirati duševne težave. In to je zelo pomembno tudi v psihoterapevtskem procesu.

A nekaj je svetovanje ljudem, ki doživljajo neke stiske, ki so lahko trenutne in pri tem ne gre za duševno motnjo, drugo pa je psihoterapija pri zdravljenju duševnih motenj, kar se dogaja v zdravstvenem okolju. Ljudje, ki te izobrazbe nimajo, lahko spregledajo poslabšanje simptomov, ne prepoznajo duševnih motenj.

Problem nastane, če ljudje, ki nimajo ustrezne izobrazbe in znanja, ki so na primer končali študij na teološki fakulteti in potem še študij družinske in zakonske terapije na teološki fakulteti ali pa na kateri drugi fakulteti, nimajo ustreznega znanja s področja psihopatologije in tudi nimajo za sabo dolgotrajne specializacije, torej kliničnega usposabljanja, zato lahko s svojim delovanjem naredijo zelo veliko škodo ljudem. Zato je ta zakon v tem delu pač sporen.

Prihajajo prazniki. To je nekaj lepega, po drugi strani pa je to tudi čas velikih duševnih stisk osamljenih ljudi, ljudi, ki živijo sami, ljudi, ki imajo težave v življenju, ki nimajo družine ali pa odnosi v njihovi družini niso taki, kot bi morali biti.

Res je. Lahko rečem, da imam zelo veliko dela v enem in drugem poklicu ravno v času prihajajočih praznikov. V tem času je pomembno, da si prav vsak posameznik poišče vsaj nekoga, ki mu zaupa. Ni nujno, da imamo družino, ni nujno, da imamo zelo velik krog prijateljev, zagotovo pa potrebujemo vsaj eno toplo besedo, vsaj en topel nasmeh. To lahko storimo tako, da si poiščemo neko zdravo družbo, ki nas dvigne.

Seveda tukaj tudi cerkev odpira svoja vrata. Tudi naša cerkev je v tem času zelo odprta za vse tiste, ki so v stiskah, ki so sami, osamljeni. Poskušamo odpreti svoja vrata tudi za tiste, ki so najbolj na obrobju družbe.

Rimskokatoliška cerkev ne pozna poklica duhovnice. Ima pa celibat, ki ga v Evangeličanski cerkvi ni. Zakaj je boljše, da se lahko duhovnik poroči, ima družino? Kaj s tem pridobi?

Jaz bolje razumem vernika, kako se je skregati. Ker se tudi duhovniki skregamo. Tudi moj mož je duhovnik, pa še geodet zraven, tako da imava tudi midva kdaj kakšne boje. Skratka, razumeš človeka, razumeš, kako je vzgajati mulce, kadar ti skačejo po glavi. Razumeš, kako se je skregati, razumeš tudi vernika, da ima vsega preveč. Jaz zagotovo ne bi mogla biti duhovnica in ne bi bila, če bi veljal celibat. Ker sem pač tak človek, da bi težko bila sama.