Škofija Novo mesto

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kapucinski samostan in cerkev v Krškem stojita že od sredine 17. stoletja. Zdaj se po skoraj štirih stoletjih končuje pomembno poglavje njune zgodovine.

Večji del samostana, v katerem deluje tudi Valvasorjeva knjižnica Krško, je že dlje časa v lasti Mestne občine Krško, Slovenska kapucinska provinca pa je z nedavnim podpisom pogodbe preostali del kapucinskega kompleksa predala v roke krajevni Cerkvi oz. Župniji Krško, ki je del novomeške škofije. S tem so v lastništvo župnije prešli cerkev z zakristijo, zimsko kapelo in molitvenim korom, kapela sv. Janeza Evangelista ob glavni cesti in nekateri drugi prostori.

S prenosom se tako končuje večletno obdobje, v katerem so kapucini zaradi vse manjšega števila redovnikov iskali rešitev za prihodnost kompleksa. Samostan je danes že šesto leto prazen. Pred tem je v njem približno desetletje prebival po en, občasno pa dva redovnika. 

Za kapucine prosili meščani

Kapucini so v Krško prišli na pobudo meščanov. Ti so že leta 1634 prosili kapucinsko provinco, naj v mestu ustanovi samostan. Razlog je bil tudi zelo praktičen: kapucini naj bi pomagali okoliškim duhovnikom pri pridiganju in spovedovanju, saj so bili župniki pogosto odsotni. Območje je bilo v času katoliške obnove zaznamovano z močnim protestantskim vplivom, zato je imela njihova navzočnost pomemben verski pomen.

Temeljni kamen samostana je bil položen leta 1640, samostanska cerkev pa je bila posvečena štiri leta pozneje. Nastal je kompleks, ki je v stoletjih postal eden najpomembnejših verskih, izobraževalnih in kulturnih prostorov v Krškem.

Pomembna vloga

Kot pove provincialni minister Slovenske kapucinske province Primož Kovač, so bili kapucini predvsem pridigarji in spovedniki, njihovo delo pa je bilo precej širše. Pomagali so okoliškim župnijam, poučevali, skrbeli za bolnike in bili pomemben del vsakdanjega verskega življenja prebivalstva. V 18. stoletju so v samostanu uredili oz. širili prostore za bolnike, lekarno, učilnice, knjižnico in nove redovniške celice.

Samostan ni bil samo prostor molitve, ampak tudi prostor znanja in izobraževanja. Med letoma 1784 in 1803 so kapucini v Krškem poučevali meščanske otroke po programu tedanje normalke.

Samostan knjig in znanja

Pomemben del dediščine je kapucinska knjižnica – ta skupaj s fondom slik še ostaja v lasti kapucinov, upravlja pa jo Valvasorjeva knjižnica Krško.

Knjige so bile za kapucine nepogrešljivo orodje pri njihovem delu, predvsem pri pridiganju, poučevanju in teološkem študiju. Zbirka danes obsega 1.487 fizičnih enot, najstarejša ohranjena knjiga pa je Calepinov latinski slovar iz leta 1502.

Knjižnična dediščina je bila pomemben razlog, da so že v drugi polovici 20. stoletja začeli razmišljati o prihodnosti samostana. V osemdesetih letih so sledile obnove samostanskih prostorov, knjižnice in umetnin. Leta 1988 je bila v obnovljenih prostorih odprta Valvasorjeva knjižnica Krško. Kapucinski samostan je tako dobil pomembno kulturno vsebino.

Bratov vse manj

19. in 20. stoletje sta prinesli nove prenove, pa tudi številne preizkušnje. Med prvo svetovno vojno se je število bratov zmanjšalo, med drugo svetovno vojno so bili krški kapucini pregnani, a so se po vojni vrnili.

Toda povojni čas, ko je bil večji del samostana nacionaliziran, kasneje pa vrnjen kapucinom, je za redovno življenje pomenil težko obdobje. Število bratov se je postopoma zmanjševalo, vse manjša je bila tudi možnost, da bi kapucini v Krškem dolgoročno zagotavljali stalno skupnost.

Dediščina ostaja

Leta 2007 je bilo zaradi premajhnega števila bratov ukinjeno kanonično ustanovljeno kapucinsko bratstvo v Krškem. Posamezni bratje so bili tam navzoči še pozneje, vendar je bilo jasno, da se večstoletna redovna navzočnost počasi končuje.

To pa ni pomenilo konca vsega, kar so kapucini v Krškem ustvarili. Nasprotno – del njihove dediščine je postal sestavni del kulturnega življenja mesta, predvsem prek Valvasorjeve knjižnice in ohranjene samostanske arhitekture. Kapucinski samostan je danes kulturni spomenik lokalnega pomena in eden redkih celoviteje ohranjenih kapucinskih samostanskih kompleksov na Slovenskem.

Njegova vrednost ni samo arhitekturna. V njem se prepletajo skoraj štiri stoletja verske, izobraževalne, knjižnične in družbene zgodovine Krškega. O pomenu, ki ga je imel samostan za ljudi, veliko pove tudi spomin starejših generacij. Med njimi je 93-letni prelat Alfonz Grojzdek, dosedanji župnik v Krškem, ki dobro pozna zgodovino in pomen kapucinske cerkve. Danes biva pri sestrah Corpus Christi na Čatežu ob Savi.

Porcijunkula živi

Dokaz, da kapucinska cerkev ni postala le spomenik preteklosti, je še vedno živa tradicija porcijunkule. Praznik Marije Angelske v Krškem praznujejo 2. avgusta in je že dolgo tesno povezan s kapucinsko cerkvijo. S praznikom so povezani romanje, bogoslužje in predvsem spovedovanje – ena temeljnih pastoralnih dejavnosti, zaradi katerih so kapucini v Krškem sploh postali tako pomembni. Tudi letos so porcijunkulo praznovali z mašami, molitveno uro in možnostjo za spoved.