Nina Štampohar

Upokojenka Milena Svetlin je tretje življenjsko obdobje želela preživeti sredi narave in miru. Oboje je daleč od središča Domžal, kjer je živela, našla blizu Mirne, na idiličnem Debencu. Tu si je pred šestimi leti kupila počitniško hišico in si jo uredila po svojih zamislih.

Želela si je zgolj miru

»Tu imam vse, kar sem si želela že dolga leta. Življenje mi ni prizanašalo, imela sem naporno službo, zbolela za rakom, na plan pa so prihajale tudi moje osebne težave, saj sem bila v mladosti oziroma že v otroštvu zlorabljena, in vse to se je kazalo v hudi izčrpanosti, kar šestkrat sem prebolevala raka,« pove.

»Iskala sem mir in zadovoljstvo, oboje sem našla na Debencu. Tu se ukvarjam z vinogradništvom, moje vino je bilo kar nekajkrat nagrajeno. In nekaj zadnjih let mi družbo delajo tudi kokoši in race. Z mano pa je v dobrem in slabem moj kuža, border collie Brin. Res sem si mislila, da lahko zdaj samo še uživam,« razloži Milena Svetlin.

Lani se je začelo z lisicami

Milena si kokoši in rac ni zaželela zaradi njihovega mesa. Nikakor. Omislila si jih je zaradi družbe. »Nikoli jih ne bi mogla jesti. Dajo mi jajca, da, ampak da bi jih zaklala, nikoli.« Da so ji kot otroci, pripomni. Rada jih crklja, se z njimi pogovarja. In res, ob našem obisku se kokoši pustijo prijeti in božati.

Nina Štampohar

Idila na Debencu je trajala nekako štiri leta, krhati se je začela lani pozimi, ko ji je več deset kokoši in nekaj manj kot deset rac pobila oziroma odnesla lisica. Obrnila se je na Lovsko družino Mirna in njenega starešino Boštjana Slaka. Ta ji je povedal, da mora najprej poskrbeti, da bo imela ograjo, ki je lisica ne bo mogla pregristi.

A to ni mogoče, pravi Milena Svetlin. Lisica bo skopala luknjo in se dokopala njenih kokoši. Milena še pove, da ga je klicala kar nekajkrat, a da gospod Slak ne odgovarja več na njene klice. Včasih ji odgovori na SMS-sporočilo, to pa je tudi vse. Nazadnje ji ni preostalo drugega, kot da ima kokoši in race zaprte v garaži, a, kot poudari, to ni nikakršno življenje za živali.

Pritožba na Lovsko zvezo Slovenije

Zato se je Milena lani pritožila na Lovsko zvezo Slovenije, natančneje, na njeno etično komisijo, in prijavila Lovsko družino Mirna. Slaku očita tudi, da ji je dajal napačne informacije glede tega, kdaj in na koga se lahko obrne glede odškodnine za te kokoši in race.

Nina Štampohar

Poleg tega ji je šele po več pogovorih povedal, da tam sploh ne morejo loviti oziroma odloviti divje živali, saj je to nelovno območje, in ji, kot pravi Milena, zamolčal, da bi lahko lovili, če bi ona dala pisno dovoljenje, da lahko na njenem posestvu lovijo.

Lovska zveza Slovenije odgovarja

Na njeno pismo glede vsega naštetega se je odzval Alojz Kovšca iz Lovske zveze Slovenije. Odgovoril ji je, da lovci niso pooblaščeni za uporabo strelnega orožja na zakonsko opredeljenih nelovnih površinah, kar njena parcela s pripadajočimi objekti nedvomno je, ter da naj se za prijavo in povračilo škod po divjadi na nelovnih površinah obrne na ministrstvo za kmetijstvo, natančneje, na Zavod za gozdove Republike Slovenije.

Odstrel divjih živali na nelovnih površinah se opravi izključno na podlagi odločbe lovske inšpekcije, nato lovci v prisotnosti policije, ki zagotovi splošno varnost, lahko odstrelijo žival v naselju. Odločba za interventni odstrel divjadi pa se praviloma izda v lovni dobi, ki je za vsako divjad posebej določena z zakonom.

V tistem času je bila lisica zaščitena in edina možnost za preprečevanje škode na domačih živalih je primerna zaščita živali, je poudaril Kovšca. Glede na to, da se škode ponavljajo in ne bodo ponehale same od sebe, lahko od ministrstva za kmetijstvo zahteva nadomestilo oz. odškodnino, ki jo porabi za ograditev prostora za domače živali. 

Letos udaril še šakal

Zaradi vsega tega je Milena Svetlin lani odnehala, saj se je počutila povsem nemočno. Do letos, ko je njene kokoši in race začel nadlegovati šakal. Spet se je začela njena odisejada. Večkrat je klicala starešino Lovske družine Mirna Boštjana Slaka, ki pa, tako Milena, na njene klice ne odgovarja več.

Nina Štampohar

Zato se je odločila, da je tega dovolj, in poklicala novinarje. »Kaj bi bilo, če bi šakal napadel kako mlado mamico z majhnim otrokom ali celo otroka? Zakaj nihče ne ukrepa? Če bi bil moj pes na cesti brez povodca, bi v sekundi dobila kazen, če pa je tu okoli šakal, ki vsako noč napada moje kokoši, pa ni nikomur niti malo mar.«

Kdo je vsiljivec?

Za pojasnila smo se obrnili na starešino Lovske družine Mirna Boštjana Slaka. Kot je pojasnil, šakala od 1. julija do 15. marca ni dovoljeno loviti, v vmesnem času pa ga je v izrednih razmerah mogoče le z odločbo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na nelovni površini ga lahko odlovijo samo pod nadzorom policije, a tega do zdaj še nikoli niso naredili. Takoj ko bo mogoče loviti, pa bodo na območju, kjer lovna površina je, torej v gozdu, tega šakala vendarle poskušali odloviti.

Dodajmo na koncu še razmislek o tem, kdo naj se prilagaja življenju skoraj sredi gozda. Človek divji živali ali ta človeku?