M. Ž.

Na prvi pogled se zdi življenje Gordane Dobriha povsem običajno. Je predana mama treh deklet, po poklicu inženirka varstva pri delu in požarne varnosti, a njena prava strast se skriva v barvah in čopičih. Na hribovski kmetiji na Kladju pri Krmelju, za katero skrbi skupaj s partnerjem Martinom Zupanom, ustvarja likovna dela, ki odražajo njeno dušo in predvsem ljubezen do narave.

Njena pot v svet umetnosti ni bila načrtovana, a jo je splet okoliščin pripeljal do odkritja skritega talenta. Začela se je pred približno 15 leti, ko se je iz rodne Savinjske doline preselila na Dolenjsko.

»Prej nisem nikoli risala, sploh nisem vedela, da me to zanima,« pripoveduje. Ključno vlogo pri njenem prvem stiku s slikarstvom je imel lokalni poštar Franci Sigmund, ki jo je seznanil s svojo ženo Eleno, slikarko in profesorico likovne pedagogike ruskih korenin iz Budne vasi pri Šentjanžu, ki je ravno takrat v Radečah začenjala likovni tečaj.

Čeprav je bila Gordana popolna začetnica, jo je Elenino mentorstvo hitro potegnilo v svet ustvarjanja. Pod njenim vodstvom slika in se izpopolnjuje še danes, znanje pa občasno nadgrajuje tudi na drugih delavnicah, med drugim se je udeležila tečajev pri akademskem slikarju Niku Anikisu, ki jih je imel na gradu Sevnica.

G. D.

Gordana najraje ustvarja v oljni in akvarelni tehniki. »Moj slog je bolj realističen in impresionističen, najraje pa upodabljam tihožitja – cvetje in naravo, ki ne skopari z lepoto in barvami. Barve čutim veliko močneje kot besede. Lažje se izrazim s sliko,« pojasni.

Morda res, a Gordani lepo tečejo tudi besede, saj občasno za kakšne posebne priložnosti napiše tudi pesem. »In jo morajo potem moje hčerke prebrati,« se nasmeji.

S svojimi deli se je predstavila na treh samostojnih razstavah v Loki pri Zidanem Mostu, Sevnici in Krmelju ter sodelovala na številnih skupinskih razstavah.

G. D.

Tudi hčerki po njeni poti

Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Gordanina ljubezen do slikanja je navdihnila tudi njeni hčerki, ki likovno šolo prav tako obiskujeta v programu Mala akademija, ki ga vodi Elena Sigmund v okviru Kulturno-umetniškega društva Budna vas (KUD Budna vas).

Najstarejša, 14-letna Sara Zupan, že kaže velik talent in niza uspehe na različnih natečajih. Njen največji dosežek je zmaga na otroškem likovnem natečaju v Tokiu na Japonskem leta 2022, kjer je med 6.390 mladimi ustvarjalci, starimi od 7 do 15 let, iz 61 držav prejela najvišjo nagrado. »Ustvarjali so na temo ekologije, Sara pa je upodobila risjo samico z mladičem, ki prikazuje potrebo po skrbi za populacijo risov v Sloveniji in varovanju gozda,« ponosno pove Gordana.

Osebni arhiv

Sara je uspešna tudi doma. Jeseni je zmagala na natečaju PoHajkui s Kosovelom v organizaciji Gimnazije Celje – Center, ki ima tudi program umetniška gimnazija – likovna smer, v katerega se želi vpisati po končani osnovni šoli, in tudi na zadnjem otroškem likovnem natečaju Kristalna paleta KUD Budna vas. Na lanskem likovnem natečaju za osnovnošolce Narodne galerije z naslovom Pravljice, miti in legende mojega kraja pa se je s sliko svetega Jurija uvrstila med prvih deset. Proti koncu lanskega leta sta Gordana in Sara združili moči in skupaj razstavljali v Knjižnici Sevnica.

»Tudi najmlajša, Mia, ki je v drugem razredu, z navdušenjem riše in obiskuje likovno šolo pri Eleni ter že pobira nagrade. Srednja, Sanja, pa je ocenila, da likovna umetnost ni zanjo, a obiskuje glasbeno šolo in igra klavir ter trenira judo. Tega trenira tudi Mia, Sara pa igra violino,« pove Gordana.

Naj dodamo, da že omenjeno dejavno kulturno-umetniško društvo, ki deluje v krajevni skupnosti Šentjanž, šteje 53 članov in združuje tri sekcije: Ljudske pevke Solzice, kulturno-umetniško sekcijo Kus in likovno sekcijo Art Lipa, katere dejavna članica je Gordana Dobriha. Njena zgodba je lep primer, kako lahko umetnost obogati življenje in povezuje družino v skupnem ustvarjanju.