Prihaja iz gospodarstva, nekaj časa je imela tudi svoje gradbeno podjetje, izkušnje je med drugim v javnem sektorju nabirala na zavodu za zaposlovanje, zadnjih devet let pa vodi Varstveno-delovni center Novo mesto. Je tudi vodja sekcije direktorjev VDC-jev v Skupnosti VDC in CUDV. Čeprav je njen zavod lansko leto zaključil pozitivno, so imeli za več kot 50 tisočakov izgube iz naslova zdravstvene nege. Sistem financiranja je namreč neenoten in lahko tudi krivičen, kar na koncu čutijo uporabniki. Kako je mogoče, da na primer nek otrok s posebnimi potrebami iz Novega mesta nima plačanih storitev oskrbe enako kot njegov vrstnik z istimi potrebami na drugem koncu države?

Slovenska mreža VDC-jev zajema več kot 30 zavodov, ki že vrsto let opozarjate na težave financiranja zdravstvenih neg s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

Financiranje te storitve izhaja iz preteklih dogovorov vsakega VDC-ja posebej, ki se je dogovarjal s svojo območno enoto. In razlike so velike. Mi izhajamo iz doma starejših občanov, dom je ta VDC gradil in imamo te zdravstvene nege dokaj dobro zastavljene.

Razlike so menda tudi desetkratne.

Ja, ena kolegica ima lahko na primer oskrbni dan plačan nekaj čez štiri evre, druga pa tudi čez 40.

Kako je to mogoče? Sliši se noro, če se lahko tako izrazim.

Ja, sliši se katastrofalno. O tem smo veliko govorili nazadnje leta 2016.

Takrat je državni svetnik Matjaž Švagan o tem naslovil vprašanje državnemu svetu, ampak od takrat sta minili skoraj dve leti. Z njegovega konca, torej iz Zagorja ob Savi, je ta primer, ko imajo plačane le dobre štiri evre na dan.

Tako je, to vprašanje je odprla direktorica tamkajšnjega VDC-ja Špela Režun. Potem je to sprožilo veliko debate v okviru SOUS-a, to je naša skupnost organizacij za usposabljanje, torej naš pogajalec pri sklenitvi Splošnega dogovora na področju zdravstva. Ampak tam so še zdravilišča, bolnišnice, zdravstveni domovi, domovi za starejše ipd., tako da se naš glas bolj malo sliši. Domovi za starejše imajo na primer enoten dogovor, koliko stane nega 1, nega 2 in tako naprej, mi pa takega skupnega dogovora nimamo.

Problem je tudi, da ima npr. nekdo uporabnika v dnevnem varstvu v zdravstveni negi 3, pa hodi v delavnice. Pri nas so v zdravstveni negi 3 najtežji primeri in so v 24-urnem varstvu. Njim je to vse podpisala zdravnica, pri nas pa vsakodnevno prek posebnega računalniškega programa vpisujemo potrebne nege za vsakega uporabnika. So primeri kakšnega VDC-ja, kjer imajo vse uporabnike, tako v dnevnem kot institucionalnem varstvu, v zdravstveni negi 2, ker je bilo tako dogovorjeno. In potem so izplačila zelo različna.

Ampak kdo to določa? Uporabniki imajo npr. različne duševne ali telesne prizadetosti. Kdo določi, do kakšne nege je upravičen in posledično koliko denarja dobi zavod?

Saj to govorim. Mi smo kot skupnost že nekaj predlogov poslali v zadnjih letih, tedaj v 2016, pa lani vnovič, da bi bilo poenoteno. Našima predstavnikoma v SOUS smo povedali, da bi bilo bolj logično, da bi ZZZS določil, kaj vse vsebuje določena stopnja zdravstvene nege, neka neodvisna skupina pa bi pregledala naše razvrstitve uporabnikov v te kategorije. Vsak uporabnik v državi bi imel tako plačano oskrbo v isti višini.

Še vedno težko razumem, da je npr. nek prizadet otrok deležen drugačne oskrbe v Novem mestu od tistega iz Zagorja ob Savi ali katerega drugega konca države. Bi lahko navedli konkreten primer?

Recimo da je nek prizadet fant v negi 2, ima pa pravico do nege 3, in če jo zavod vseeno izvaja, si na tem področju dela izgubo. Uporabnik torej nima plačane enake nege na celotnem območju države. Poznam primer iz drugega zavoda, ko so za istega uporabnika, ki je bil prej pri koncesionarju, prejemali 30 evrov na dan, v zavodu pa le pet evrov. Res velike razlike, pa gre za istega uporabnika in iste potrebe oz. nego.

Če govoriva o plačilih med 4 in 40 evri na dan za nego, kje je tu Novo mesto?

Mi imamo povprečno 15 evrov na dan. Imamo pa edini v državi nego 1, ker smo izhajali še iz doma starejših, noben VDC tega nima. Dejansko VDC-ji sami razporejamo uporabnike in zato bi bila enotna merila nujna.

Smo pa lani v splošnem dogovoru predlagali, da se cena za socialnovarstvene zavode računa tako, da dobimo 60 odst. povprečnega dneva zdravstvene nege za čas odsotnosti uporabnika. Ker mi kot socialni zavod spodbujamo, da gredo uporabniki čez vikend ali za praznike domov, da se krepijo vezi z družino, s seboj jim damo plenice, zdravila in vse, kar rabijo. Seveda za ta čas ne odpustimo svojih zaposlenih, a potem ne dobimo niti centa in tudi iz tega se potem dela izguba. Tak je bil moj predlog, a seveda ni bil sprejet.

Izgubo beležite že pri osnovnih izplačilih zdravstvene nege. Kako ste poslovali lani? V Dolenjskem listu smo ob nastopu krize in takratnega varčevanja poročali, kako naj bi varčevali tudi pri materialu za higieno ipd., pa ste to tedaj odločno zavrnili. Kakšne so zdaj številke?

Lansko leto smo zaključili z 809 evri presežka. Prihodkov smo imeli 2.781.364 evrov, odhodkov 2.780.557. Slabih 40 odst. prihodkov dobimo od ministrstva za delo, družino, soc. zadeve in enake možnosti, nekaj čez 42 odst. prispevajo uporabniki in občine skupaj, slabih 14 odst. pa ZZZS. Znotraj tega smo imeli skoraj 55.000 evrov izgube na področju zdravstva. Lani so sindikati dosegli, da so se nekaterim zdravstvenim delavcem plače zvišale tudi za dva plačilna razreda, a to je šlo vse na naš račun, nič več denarja nismo dobili za plače, se pravi, da smo to pokrivali iz socialnega dela. Poleg tega pa se je še znižala cena zdravstvene storitve sredi leta s 14,53 na 14,05 evra na dan. Torej prihodek znižal, strošek pa zvišal.

Novomeški VDC je v zadnjem obdobju poskrbel za kar nekaj investicij in spomnim se, da ste za večino denar priskrbeli sami oz. s pomočjo donatorjev, od Krke do lionsov in podobno. Kaj torej ta minus pomeni za zavod?

Paradoksalno je to, da nam znižujejo cene na področju zdravstva, potrebovali pa bi vedno več. Zdravstveno stanje naših uporabnikov je vedno slabše, imajo daljšo življenjsko dobo, na primer, pri nas je najstarejša uporabnica stara 81 let. Nege je vedno več, po drugi strani pa želijo, da smo socialni zavod. A letos naj bi nam ta sredstva povečali vsaj za pet odst., sredstva pa naj bi dobili na podlagi realizacije in ne plana kot doslej.

Na poslovanje vpliva tudi struktura zaposlenih, seveda. Če ima zavod mlajši kader, je manj dodatkov. Pri nas je kader starejši, po kolektivni pogodbi pa dobijo vrsto dodatkov na plačo, dodatni dopust za delo z najtežje prizadetimi, na negovalnem oddelku je povprečje več kot 40 dni dopusta.

Vsekakor bi morali imeti več zdravstvenega kadra. Enote imamo tako v Novem mestu kot v Trebnjem, ne moremo si privoščiti ločenega medicinskega kadra. In na eno bivalno enoto nam zavarovalnica plača polovico medicinske sestre, ki bi morala biti v vseh treh izmenah, da bi dajala zdravila. To je le ena od anomalij.

Drugi zaposleni pa zdravil ne smejo dati, če se ne motim. Zopet neko staro pravilo in v praksi skregano z zdravo pametjo.

Naj ne bi, ja, imate prav. Naše medicinke pripravijo zdravila tudi za čas, ko jih ni tu, ampak nimamo zdravstvenega kadra, ki bi to dal trikrat na dan, saj je nemogoče. Organizacija v socialnovarstvenih zavodih je težka, ker težko povsem ločiš ti dve naši storitvi, razen če bi bili povsem fizično ločeni. Tu se vsi pritožujemo.

Če povzamem: težave so znane in na njih opozarjate, ampak že pred dvema letoma je ministrstvo odgovorilo, da je žogica na strani vašega SOUS-a. Da morate sami oblikovati enotne standarde in se pogajati za njihovo uveljavitev.

Vedno se vsi izgovarjajo nanje. Kot skupnost smo na SOUS dali ne vem koliko dopisov, kot VDC Novo mesto smo ministrstvu že od 2010 dajali npr., da nam priznajo širitev za bivalno enoto Trebnje. Odprli smo jo 1. septembra 2011 in smo 2014 še vedno pisali za širitev, priznali pa so nam jo leta 2017, torej lani. Tako »hitro« gredo te spremembe.

Ampak če sem jaz »država« in moram poskrbeti tudi za svoje prizadete državljane, se ne morem leta izgovarjati na zavode, da se sami ne znate dogovoriti ali da se slabo pogajate. Na meni je, da poskrbim za njih, saj tu najkrajši konec potegnejo posamični uporabniki, ki so še najmanj krivi, kakšno moč ima ali pa je nima kakšen zavod.

Se popolnoma strinjam. Ampak poglejte, zakon o dolgotrajni oskrbi pripravljajo že več kot deset let! Nazadnje smo iz tega mi že povsem izpadli, toliko pripomb smo imeli. Zdaj je spet vse odloženo. Prihajam iz gospodarstva in kdaj težko razumem, kako težko se nekaj izboljša v javnem sektorju.

Po drugi strani pa nam ne dovolijo več avtonomije, zdaj npr. zahtevajo popoln nadzor investicij prek njihovih dovoljenj. Medtem ko so nepremičninske evidence povsem neurejene. Devet let sem tu, pa še zdaj nimamo urejenega statusa za enoto v Trebnjem.

Sistem je neokreten, vaše delo pa terja hitre reakcije. A vrnimo se k nameram države na področju vašega dela: veliko govora je tudi o deinstitucionalizaciji. Kakšno je vaše stališče o tem?

Vem, a moramo vedeti, da so pri nas razmere res dobre. Tudi če se kakšna družina težko odloči, da nam preda svojca v bivanje, so kasneje vsi zelo zadovoljni. Raje ne povem, iz kakšnih okolij vse smo jih vzeli, večino iz slabših, kot jih imamo tu. Glede deinstitucionalizacije pa je tako: odvisno od uporabnika. Res ne vem, kaj bi skupina prizadetih, ki potrebuje našo pomoč, pridobila s tem, da je v kakšni zasebni hiši ali stanovanju, namesto tu? Če so sposobni zase skrbeti, vsekakor, a žal takih ni veliko. Zavodi se veliko ukvarjamo s tem, da so uporabniki tudi zunaj, da imajo vrsto aktivnosti, izletov ipd.

Podobno »osamosvojitev« že izvajate v bivalnih enotah tako v Trebnjem kot v Novem mestu.

Da in to je kar umetnost: narediti prijetno bivanjsko hišo z 12 uporabniki, kjer ima vsak svojo prizadetost, svoj značaj. Da narediš vzdušje, da se vsi dobro počutijo, je zame umetnost. Saj veste, da nas je doma lahko pet, pa je že cel hudič.

Če povzamem: področje vašega dela ureja več zakonov, a nekateri so še iz leta 1983, nov zakon o dolgotrajni oskrbi pišejo že več kot deset let, pri določanju zdravstvenih neg za posamičnega uporabnika vsak zavod dela »po svoje« in so posledično velike razlike pri izplačilih ZZZS … Pred nami so nove volitve, kaj bi pričakovali od novega ministra ali ministrice?

Država bi morala predvsem poseči na področje zdravstva. Torej postaviti jasna pravila. Težko se mi med seboj pogovorimo, pa sem vodja sekcije direktorjev, ampak tako je. Vsak gleda svoj zavod, vsak ima drugačno pogajalsko moč.

In kaj bo prej – dogovor vas direktorjev ali »palica« države? Neenakopraven položaj prizadetih oseb bi se vendarle moral prekiniti.

Ministrstvo je imenovalo neko komisijo, v njej je tudi naš predstavnik, naredili smo analize po vseh zavodih in zdaj imamo vsaj osnovo, da bi naredili neke skupne kriterije. A si ne upam niti ugibati, kdaj, če sploh, in kdo se bo tega prvi lotil.

Intervju je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista z dne 19.april 2018.