MKK

Ivo pri teh letih še vedno vsakodnevno vozi avto. Novembra bo moral na zdravniški pregled, pri katerem bo opravljal obvezne teste, da mu vozniško dovoljenje morda spet podaljšajo za dve leti. Oba ponosno povesta, da v Novem mestu živita že od leta 1963, ko sta si pod Trško goro zgradila hišo. Od takrat sta tudi dolgoletna naročnika Dolenjskega lista, ki ga vsakič vestno v celoti prebereta. Kljub težkim časom otroštva med vojno, selitvam in življenjskim izgubam sta ohranila bistro glavo in bližino drug drugega.

MKK

Iz vlaka v Tivoli

Njuna življenjska zgodba je zelo zanimiva. Že od začetka njune poti ju povezuje in združuje usoda. Vse se je začelo januarja daljnega leta 1954, ko je Ivo prišel iz Pulja v Trebnje, na poroko starejšega brata. Zaradi pomerjanja naročene obleke se je po poroki z vlakom odpravil na Reko, in tako je na Veliki Loki sedel na prost sedež poleg Elizabete. Peljala se je na Reko, kjer je obiskovala šolo za medicinske sestre. Zgovorni Ivo je gospodično takoj vprašal, kam potuje. Povedala mu je in najprej mu ni verjela, da gre tudi on na Reko. Splošno znano je bilo, da so mornarji nagnjeni k laganju, v smehu pove Elizabeta, ki jo Ivo že od nekdaj ljubkovalno kliče Elika. V poltemi sprva ni opazil njene lepote, ob prijetnem klepetu pa sta ugotovila, da sta si všeč. V Ljubljani sta izstopila, da bi kasneje nadaljevala pot. Ker sta imela še nekaj ur časa, je Ivo Eliko povabil na sprehod v park Tivoli. »Vse je bilo v lučkah in prazničnem vzdušju, imela je temno moder plašč, rahel sneg, ki je naletaval, jo je naredil čarobno,« se spominja Ivo in s ponosom pove, da se je tisti večer zaljubil vanjo. Ker mu je mama za na pot napolnila kovček s sladkarijami, se je sladkosnedi Eliki z lahkoto prikupil. Poznanstvo sta kasneje nadaljevala in nadgradila z dopisovanjem. Elika še danes hrani vsa njuna pisma, zložena po vrsti in po datumu. Njuna dolga, 70-letna ljubezenska zgodba ima vsa leta tradicionalen običaj. Vsako leto na ta dan v januarju, če le Ivo ni bil službeno odstoten, sta se z vlakom odpravila v Ljubljano, na spominski sprehod v Tivoli. Posedela sta pod Cekinovim gradom in obujala spomine na dan, ko se je njuna zgodba tam začela.

Iz Dalmacije na Dolenjsko

Ko je Elika končala šolanje na Reki, se je takoj preselila k Ivu v Pulj, kjer je služboval v mornarici, in začela delati kot medicinska sestra. Tam sta ostala približno štiri leta. V tem času sta si želela ustvariti družino. Elika je rodila prvorojenca, ki je umrl nekaj dni po rojstvu, prav tako tudi drugorojeni sin. Ivo z žalostjo pove, da je šel z grobarjem oba sam pokopat na hrib, kjer sta še danes. Tretjega sina, Igorja, je odšla rodit v Novo mesto, saj ji Ivo zaradi preteklih izkušenj ni dovolil roditi v Pulju. Nato so se preselili v Trogir, kjer je Ivo začel delati v bližnjih Divuljah, v odredu šolskih ladij, kamor se je preselila mornariška akademija. Opravljal je različna dela, od pomočnika komandanta pa vse do komandanta, in plul po celotnem Jadranu. Elika je opravljala delo medicinske sestre v Trogirju. Tam se jima je rodila hčerka Ingrid, ki danes z družino živi v Novem mestu. Rada pomaga ljudem z metodo bioresonance, saj ima svoj center zdravja. To lastnost in občutek za ljudi je zagotovo podedovala po mami. Pot je družino Hostnik z dvema otrokoma nato vodila nazaj v Novo mesto, kjer sta zgradila hišo. Ivo se je zaposlil v Iskri, Elika pa v zdravstvenem domu kot patronažna sestra. Nato se jima je rodila še najmlajša hčerka Elizabeta, ki danes živi v Ljubljani in dela kot arhitektka. Ker je bil Ivo zaradi kasnejše službe v Elektrotehni v Ljubljani veliko odsoten, je takrat Elika prevzela skrb za njune otroke.

Nova tragedija

Usoda je spet kruto posegla v družinsko srečo, saj je avto do smrti povozil komaj trinajstletnega sina Igorja. Smrti treh otrok so ju zaznamovale za vse življenje. Elika je takrat svojo žalost začela izražati s pisanjem pesmi in slikanjem, kar počne še danes. Njene pesmi so globoke, izpovedne, predvsem pa žalostne in prav vse zna na pamet. Pove, da je to njena pot preživetja, kadar je sama s seboj. »Vse, kar doživljam v sebi, prenesem na papir,« čustveno pove Elika. Ne želi izdati zbirke pesmi in svojih razmišljanj in se hvaliti v javnosti, skromno pove. Skrbno jih zapisuje v zvezek s čudovito brezhibno pisavo, kakršno lahko danes vidiš le redko kje. Zvezek s svojimi zapisi bo kot dragoceno darilo za rojstni dan podarila hčerki Ingrid. Zelo rada slika živali, naravo in cvetje. Razstavljala je v novomeškem zdravstvenem domu in na policijski postaji. Veliko slik je podarila hčerkama in svojim trem vnukom. Ivo je vedno občudoval njeno umetniško delo, zato je poskrbel, da je uokviril vse njene slike, ki krasijo njun dom. Poleg slik je njun dom tudi poln knjig. »Več kot 1500 jih je in prav vse sva prebrala, prav tako že vsa leta prebereva vsak teden Dolenjski list,« pove Ivo. Knjige so od nekdaj njuna strast, prav tako reševanje križank, kar počneta skupaj. Navdih za slikanje in sproščanje Elika vedno najde na skrbno negovanem vrtu, polnem cvetja. Njuno idilo v okolici hiše poleg cvetja krasijo tudi palme, ki jih je Ivo vzgojil kar sam. Največjo sta pripeljala z morja za spomin na kraje, v katerih sta preživela velik del življenja.

MKK

Zdravje v pokoju

V pokoj sta z Ivom odšla na isti dan, ko je Ivo dopolnil 40 let delovne dobe. Takrat je Ivo začel kuhati in to počne še danes. Zdrava prehrana ju ohranja pri dobrem mentalnem in fizičnem zdravju. Ivo, ki uživa v kuhanju, pri tem uporablja izključno olivno in kokosovo olje. Na njunem jedilniku je največ zelenjave, tudi mesa, predvsem pa plavih rib. Plave ribe, kot so losos, sardele, skuše in tudi postrvi, so na jedilniku trikrat na teden. Ivo je mojster zdravega kuhanja, saj ribe pripravi na različne načine, rad pripravlja tudi juhe in brodet.

Njun dan po toliko letih skupnega življenja še vedno poteka usklajeno po urniku. Zjutraj skupaj najprej spijeta jutranjo kavico in pojesta zajtrk, nato se Ivo odpravi po nakupih pred kuhanjem kosila. Medtem ko kuha kosilo, Elika opravlja hišna opravila in ureja okolico hiše in vrt, saj Ivo zaradi operacije kolen ta dela zdaj opravlja težje. Po kosilu sledi pitje zelenega čaja namesto kave, saj Ivo poudari, da je zeleni čaj zelo zdravilen. Popoldne malo zadremata na udobnih foteljih, rada gledata televizijo in kaj zanimivega prebereta. Ivo po vseh letih branja in kupih prebranih knjig pove, da je branje zanju sreča, veselje in znanje. V smehu pove stavek svojega priljubljenega pesnika Toneta Pavčka: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« Nato doda, da je vse, kar zna, prebral. In to je resnično razvidno v pogovoru z njim, saj je prijeten sogovornik in pri teh letih še kako razgledan. Veliko veselja jima v življenje prinašajo tudi trije vnuki in trije pravnuki.

MKK

Skrivnost uspešnega zakona

Po 70 letih zakona in složnega življenja sta izdala recept za ohranitev tako dolgega zakona. Elika pravi, da sta se vsa leta veliko pogovarjala. Pove, da je najprej treba stvari razčistiti v sebi, potem lažje razumeš drugega. Skozi težke trenutke je treba iti skupaj in se ves čas bodriti, le tako lažje premaguješ žalost. Danes nikoli nimata časa, saj čas zanju prehitro beži.

MKK

Ivove modre besede so lahko v poduk mlajšim generacijam. Pove, da je za tako dober zakon, kot ga imata, treba imeti ogromno potrpežljivosti in razumevanja, predvsem pa veliko simpatije in ljubezni. Med zakoncema nikoli ne sme biti hinavščine in nobenih skrivnosti. Vedno se je treba razdajati drug za drugega in sklepati kompromise. Človek v življenju ne sme pesimistično gledati na stvari, treba je najti končno rešitev, da greš lahko naprej, le tako lahko premagaš vse ovire. Spet se spomni na tisti večer v parku Tivoli in ne more pozabiti, kako lepa je bila tisti večer, ko se je zaljubil. »To traja še danes,« pove z žarom v očeh.

Marija Krnc Kogovšek