Denis Žitnik

Na prvi pogled ga popotnik z bogato domišljijo zlahka zamenja z entom Drevobradcem, drevesastim varuhom gozda iz fantazijske trilogije Gospodar prstanov, ki negibno opazuje mimoidoče na poti k bolj divjim predelom doline Pendirjevke.

Ko se mu približamo, pa kmalu ugotovimo, da gre za navadni gaber, ki ima izjemno žlebato in votleče deblo, polno duplin in poraslo z mahom, s praprotmi, telohi in z veliko drugimi rastlinskimi vrstami. Na višini dobrih dveh metrov se iz treh močnejših nastavkov razrašča košata krošnja, v kateri se glavne veje vertikalno stegujejo proti nebu.

Gabrov les je eden naših najtrših in najmočnejših lesov in je razen za kurjavo uporabljan tudi za izdelavo kladivc v klavirjih, delov pihal, ročajev za orodja, nekoč pa tudi za prečke in pesta pri kolesih vozov, zobce mlinskih koles, krogle za balinanje, keglje, čoke za sekanje mesa in še kaj. Gabrovina je tudi zelo žilava in se izjemno težko cepi. Ker se gaber zelo dobro obrašča po obrezovanju, so ga obrezovali »na panj« ali »na glavo«.

Pri prvem načinu so drevo obrezali pri tleh, pri drugem pa na višini dveh ali treh metrov. Drevo je seveda spet pognalo, in ko so poganjki dosegli želene dimenzije, so ga ponovno obrezali in se s tem izognili cepljenju. Ob tem so pridobivali še listje za živalsko krmo. Tak način gospodarjenja z gabrovimi drevesi lahko opazimo povsod, kjer je gaber naravno prisoten. Mimogrede, gabrovo listje je bogato z mineralnimi snovmi, zelo hitro razpada in zaradi tega močno izboljšuje tla. Gaber je torej pravo »delovno drevo«, ki lahko zadovoljuje različne potrebe človeka in preostale narave. Na neki način tako opravlja vlogo varuha gozda, čeprav mogoče v manj mitskih razsežnostih kot omenjeni Drevobradec.