Osebni arhiv

Andraž Matoš si je želel na sloviti Univerzi Harvard študirati kemijo. Čeprav je mednarodno maturo na novomeški gimnaziji opravil z vsemi mogočimi točkami in se lahko pohvali z lepimi uspehi na mednarodnih tekmovanjih iz znanja na različnih področjih, predvsem v kemiji, biologiji in v španščini, med drugim je bil tudi član srebrne slovenske ekipe na evropski olimpijadi v eksperimentalni znanosti, ga niso sprejeli. Pravi, da ne ve, zakaj, a da je vsaka stvar za kaj dobra.

Zadnji trenutek si je premislil

Tako je dobil še dodaten čas za premislek, po katerem se je odločil, da na ljubljanski univerzi ne bo šel na kemijo, kamor je bil sicer sprejet, ampak bo študiral finančno matematiko, kjer je v drugem vpisnem roku še nekaj prostih mest. Pravi, da je bil med počitnicami malo sam s seboj in da je sledil nekemu instinktu, ki ga je pripeljal do drugačne odločitve. 

»Zdaj si že težko predstavljam, da bi moral ta čas že pakirati prtljago za odhod v ZDA. Se mi je pa zaradi tega odprlo več drugih vrat doma in v Evropi. Mogoče bom šel v tujino pozneje na magistrski ali doktorski študij. Kdo ve, kaj bo še čas prinesel, mogoče tudi Harvard,« o svoji prihodnosti razmišlja Andraž Matoš.

Andraž od svojega petega leta živi v Podturnu, kamor so se Matoševi preselili iz Dolenjskih Toplic. Še vedno se ima za Topličana, kar je, kot pravi, tudi bolj praktično, ko komu razlaga, od kod je, saj za Podturn ve le malokdo. Že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Dolenjskih Toplicah, je bil odličnjak, čeprav ni imel vedno samih petic. »V gimnaziji so pa bile. Same petice,« pove, kot bi bilo to nekaj samoumevnega.

Tudi zato se je po končanem drugem letniku odločil za mednarodno maturo, ki se precej razlikuje od splošne. Na mednarodni maturi je maturitetnih predmetov šest in ne pet, učni načrt zanje je zelo obširen, pripravili pa so ga v Švici in je precej posodobljen. 

»Vprašanja za geografijo, na primer, so precej drugačna, bolj odprta, več jih je o svetovni prehrani, zdravstvu, migracijah ali o demografski politiki. Pri vseh predmetih sem pri pouku dobil dobro podlago, potem pa sem moral še kaj prebrati, prebrskati dodatno literaturo, poslušati kak podkast na določeno temo. Saj bi tudi brez tega dodatnega dela opravil maturo, ne bi pa zbral vseh točk,« pojasnjuje.

Dejaven na različnih področjih

Andraž Matoš ni piflar, ki bi ves čas tičal v knjigah. S športom se sicer ni nikoli ukvarjal, za sprostitev se rad sprehaja ali pa gresta z očetom plavat v novomeški bazen, veliko prostega časa pa nameni tudi organizacijskemu delu. Zelo je dejaven v zavodu za razvoj neformalnega učenja Ambitia, v katerem deluje kot mentor; ukvarja se z načrtovanjem projektov in organizacijo izmenjav. Pred dnevi je v Ajdovščini vodil projekt na temo učinkovite komunikacije in javnega nastopanja. 

»V tem zelo uživam. Veliko je tudi potovanj. Te počitnice sem bil zaradi sodelovanja pri različnih evropskih projektih zdoma več kot en mesec,« pravi. Zelo je bil aktiven tudi v dijaški organizaciji na novomeški gimnaziji in Dijaški organizaciji Slovenije. Udeleževal se je tudi debatnih tekmovanj. »Vrhunec je bilo tekmovanje v New Yorku, kjer smo simulirali delovanje OZN in sva z Ivom Nikićem zmagala.«

Na novomeški gimnaziji, ker ima dušo

Ob vprašanju, zakaj se ni kot nekateri podobno uspešni in ambiciozni vrstniki vpisal v elitno ljubljansko gimnazijo Bežigrad, se nasmeje.

»Vesel sem, da sem obiskoval novomeško gimnazijo, v kateri vlada zelo ustvarjalno in prijetno vzdušje, profesorski kolektiv je sorazmerno mlad in dela z neko dodatno energijo. Gimnazija Novo mesto je najlepša srednja šola v Sloveniji. Stara je že 279 let, zato ima dušo, ki je neke nove šole ne morejo imeti. Ko sem se vpisal na mednarodno maturo na novomeški gimnaziji in sem imel zelo visoke ambicije, so me spraševali, zakaj nisem šel na Gimnazijo Bežigrad. Zato, ker sem se zavedal, da je uspeh na maturi odvisen le od dijaka samega, in tudi zato, ker sem se zavedal, da če ostanem v Novem mestu, mi bodo tukajšnji profesorji individualno dali več, kot bi dobil kjer koli drugje, če le pokažeš interes za to. V četrtem letniku so z menoj veliko delali ena na ena, še posebej profesor Tomaž Koncilija,« pojasnjuje nekatere pomembne odločitve v življenju Andraž Matoš.

Veseli se študija finančne matematike, kjer se v poklicu vidi predvsem v delu z ljudmi na področjih, na katerih je veliko miselnih izzivov. Delal bi rad kot svetovalec podjetjem in posameznikom, specializiral pa bi se za finančne analize latinskoameriških trgov, za katere meni, da so še velike priložnosti in da se da še ogromno narediti.

»Verjetno je na mojo odločitev pomembno vplival tudi profesor matematike Jernej Ban. On je naredil, da je bila matematika najzanimivejši in najzabavnejši predmet. Ker sem bil med matematiki na mednarodni maturi edini moški, je bilo med nama najbrž tudi neko moško zavezništvo,« pove Andraž v smehu.

Študija in prebivanja v Ljubljani se veseli tudi zaradi doživetja meščanskega življenja: »Novomeščani so se poklicali in so se našli v mestu v petih minutah, iz Podturna pa nisem mogel kar tako priti. V Ljubljani bo to drugače.« Stanovanje si je našel v garsonjeri na Dolenjski cesti, kjer bo živel sam. Pravi, da je sicer rad med ljudmi, a je včasih rad tudi sam, saj le tako lahko dobro razmišlja.

Najlepši spomini so na prijateljstvo

Med maturanti Gimnazije in srednje šole Kočevje je letos najbolj izstopala Tjaša Novak, ki je z vsemi 34 točkami dosegla najvišji mogoči rezultat in postala ena izmed 23 diamantnih maturantk in maturantov v Sloveniji. Osnovnošolsko obdobje ji nikoli ni povzročalo večjih težav, njene ocene pa so bile – razen redkih izjem – same odlične. Enako tudi v gimnaziji, čeprav je za to morala vložiti veliko več truda.

Osebni arhiv

Kaj jo je med srednješolskim izobraževanjem najbolj navdihnilo ali zaznamovalo? »Ne morem poudariti ene stvari, ki bi me občutno zaznamovala ali navdihnila, lahko pa rečem, da sem se v srednješolskih letih precej spremenila,« pravi. Verjame, da to seveda lahko rečejo vsi, saj smo vsi ljudje usojeni odraščanju, a je precej zanimivo, da lahko svoja mnenja izpred nekaj let vidiš le kot otroško naivnost, razmišlja.

Odmik od dela je ključen

Šola njenega prostega časa ni pretirano ovirala, razen med testnimi obdobji in maturo. Tudi takrat si je vedno našla čas za sprostitev, krajši tek, druženje s prijatelji in z družino ali gledanje kakšne serije ali tekme. »Mislim, da je tak odmik od dela ključen, da se med stresnim obdobjem, kot je matura, ne zlomiš ali izgoriš,« je recept, ki ga priporoča Tjaša.

Kakšno vlogo so imeli pri njenem uspehu profesorji, sošolci in družina?

»Na sam uspeh je seveda vplivalo delo skozi celotno obdobje šolanja. Profesorji so imeli pomembno vlogo s svojim poučevanjem in ocenjevanjem, ki je dovolj realistično odražalo zahteve na maturi. Veliko so mi pomenili tudi starši, saj so mi ves čas nudili moralno podporo. Na izpite sem se večinoma pripravljala samostojno, pri zahtevnejših nalogah pa sem se posvetovala s sošolci. Vesela sem, da sem bila v razredu, v katerem so bili tudi tisti, s katerimi nisem veliko govorila, vedno pripravljeni pomagati,« jim je hvaležna.

Na maturo se je pripravljala na precej splošen način. Snov si je organizirala v čim krajše in pregledne zapiske, nato pa je reševala mature iz prejšnjih let. Razen nekaterih formul snovi ni ponavljala, znanje se ji je namreč dovolj utrdilo z vajo. Seveda sta k lažjemu pomnjenju snovi veliko prispevala sprotno delo in učenje med šolanjem.

Najljubša ji je bila matematika

Najljubši predmet na maturi je bila matematika, pri kateri ji je bilo najbolj všeč to, da ni zahtevala veliko učenja, ampak predvsem razumevanje. Zato ji nikoli ni povzročala večjih težav, reševanje nalog pa ji je bilo večkrat celo v veselje. »Največji izziv mi je predstavljal esej pri slovenščini, saj opažam, da včasih težko oblikujem smiselne povedi. Vesela sem, da mi, če bo šlo vse po sreči, nikoli več ne bo treba napisati še kakšnega,« se nasmeji.

Kaj pa njen nasvet dijakom, ki jih matura še čaka?

»Naj se učenja lotijo dovolj zgodaj – vsak košček se na koncu sešteje. Pred izpiti si bodo hvaležni, če bodo imeli že pripravljene zapiske. Prav tako naj se čim manj obremenjujejo s predmeti, ki so jih že opravili, in naj gledajo le naprej. Zelo koristno je, če si najdejo sošolce v podobni situaciji, s katerimi se pogovorijo o snovi in nalogah, ter skupaj razčistijo nejasnosti. Sama vem, da mi je veliko pomenilo, da sem lahko za pomoč vprašala kakšno sošolko. Opažam tudi, da ko razlagam snov drugim, jo hkrati še bolje razumem«. Na naziv diamantne maturantke je seveda ponosna. Če bi rekla, da nikoli ni pomislila, da je tega zmožna, bi lagala, a vseeno tega ni povsem pričakovala.

Ostati želi v Sloveniji

Razen sedenja v šolskih klopeh in trepetanja za ocene so gimnazijska leta najbolj zaznamovala prijateljstva, ki jih je hvaležno preživela z ljudmi, ki jim je lahko zaupala kar koli, ki so bili pripravljeni poslušati njeno, kot pravi, brezciljno nakladanje ter prenašati vsa njena razpoloženja, dobra in slaba. »Verjamem, da bodo nesmiselne šale, nastale med poukom ali odmori, krasile moj spomin močneje, kot bi ga lahko zagrenila kakršna koli učna snov,« je na vse, kar jo je spremljalo v štirih letih v šolski stavbi na Ljubljanski cesti, zelo ponosna.

In kam naprej?

»Vpisala sem se na medicino, predvsem zaradi možnosti zaposlitve in želje pomagati ljudem. Poklic zdravnika je bil med mojimi željami že dolgo, a sem se pred prijavo vseeno odločala med medicinsko in strojno fakulteto. Trenutno načrtujem, da končam magistrski študij in nato opravim specializacijo – v katero smer, še ne vem, saj bom to videla, ko pridobim več znanja o stroki. Vsekakor pa se nameravam zaposliti v Sloveniji, kjer zdravnikov očitno primanjkuje. Zaposlitev bo sicer odvisna od specializacije, zato vrnitve v Kočevje ne morem zagotoviti. Lahko pa rečem, da se bom domov vedno vračala, k staršem in za to, da vsaj občasno pobegnem raztresenemu, a hkrati rutinskemu mestnemu življenju,« pravi diamantna maturantka in bodoča zdravnica.