Bosonogi pohod z Lojzetom Ogorevcem - ker je "hoja na fedre" neprecenljiva
Okrog sto ljubiteljev gibanja v naravi se je podalo v nedeljo na že 12. Bosonogi pohod na sv. Vid z Lojzetom Ogorevcem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pohodniki so šli na pot tokrat že četrto leto iz Mrzlave vasi pri hiši z napisom Foto Ivanšek, kot je pojasnil Lojze Ogorevc, pobudnik prvega in organizator vseh dvanajstih pohodov brez obutve.
Preden so tokrat vzeli pot pod noge, so pod Lojzetovim vodstvom naredili sklop ogrevalnih vaj, in sicer dihalne ter za ogrevanje stopal in vaje za pravilno tehniko bosonoge hoje, ki ji Lojze reče »hoja na fedre«.
Pot do nagrad
Na poti do vrha Šentvida, dolgi 3,3 kilometre, so junaki bosih nog za pravilne odgovore na Lojzetova vprašanje prejemali nagrade. Ta vprašanja in nagrade so bile nekako za ogrevanje, kajti na vrhu so sledila težja vprašanja in »težje nagrade«, med njimi brezplačna uporaba za en vikend z električnima twingom in cliom, kopanje v termah in kosilo v znani bizeljski gostilni.
»Stik z naravo je neprecenljiv«
Brežiški zdravnik Rade Iljaš je redni udeleženec bosonogih pohodov na Šentvid. Stik z naravo, je povedal, je zanj neprecenljiv, vsak pohod pa edinstven. Bosonogo hojo prakticira ob ugodnih temperaturah.
Kot pojasnjuje, hoja brez obutve spodbuja prekrvavitev in deluje kot naravna nega stopal. »Hoja brez obutve (pri temperaturah nad 10 °C) pospešuje prekrvavitev in služi kot naravna nega. Zahteva pa postopno privajanje – od mehkih površin (trava, zemlja) do bolj kamnitih poti, ter ustrezno nego po končani hoji,« pravi.
Poleg urejenih poti in energijskih točk Šentvid zanj predstavlja območje številnih možnosti. Šentvid je poseben kraj z energijskimi točkami in razgledi, kjer vrh ponuja stičišče za druženje, spoznavanje novih ljudi in izmenjavo izkušenj, poudarja.
»Stik z naravo je neprecenljiv. Enostavno ni takšnega dobrega zdravila, kot je stik z naravo. Meni najljubši rek, ki se ga spomnim iz začetka fakultete: 'Zdravnik zdravi, narava pozdravi',« pojasnjuje.
Bosonogi pohod, pravi, je prijeten, sploh v dobri družbi. »Hodiš v lepem dnevu, v različnih letnih obdobjih, živiš z naravo in spremljaš naravne cikle. Med potjo si nabereš še kakšno rastlinico – kakšno koprivo poješ. Kar je najlepše: vsakič je sprehod drugačen. Tudi če greste dva dni zapored, vsakič doživite drugače.
Če greš proti Šentvidu, lahko izbiraš različne poti: te z manj kamnov, druge z več kamnov. Šentvid je fantastičen, ker ima ogromno možnosti,« zdravnik Iljaš izpostavlja skrivno govorico sveta okrog nas.
Bodi bos, bodi zdravih nog
Bosonoga hoja je nekaj, kar človek težko pogreša, tudi za brežiškega upokojenega zdravnika Milana Matića. Taka hoja vrača stik z naravo in nas postavlja v občutja in zaznave, ki jih naglo izgubljamo. »Izgubili smo stik z naravo. Naši otroci doživljajo domače živali kot nekakšno eksotiko,« meni Matič.
Bosonoga hoja, pravi, je izjemno zdrava tako v duševnem kot v telesnem smislu. Z njo ohranjamo gibljivosti in funkcije stopal. »Obutev nam, tako kot mavec, onemogoči vse tiste majhne ligamente, mišice, ki držijo recimo skupaj male kosti v stopalu. Mislim, da bi ljudje imeli veliko manj težav v stopalih, v nogah, če bi prakticirali bosonogo hojo. Ta hoja tem strukturam omogoča prosto gibanje in ohranja njihovo moč,« poudarja Matič, prepričan, da bosonoga hoja pomeni bistveno manj težav in bolečin v stopalih ter nogah, kot sta npr. t. i. trn v peti ali vnetja, fasciitisi).
Bosonogo hojo doživlja kot preprosto in naravno masažo stopal. Nadvse pomembno pa je, da je hoja z bosimi nogami nepogrešljiv del vračanja k naravi ter ponovnega vzpostavljanja stika z njo, zdravnik Matič nevsiljivo zagovarja pot k odloženim vrednotam.
V tako opisano doživljanje narave sta Rade Iljaš in Milan Matić na pohodu dobesedno postavila kažipot. Med potjo na vrh sta namreč na Lojzetovo izrecno povabilo privezala z vrvico iz naravnih vlaken na bukev lesen kažipot z odtisom dveh bosih stopal.
Europa donna tudi
Na gibanje in zdravilni stik z naravo in tudi s sproščeno družbo, za oboje je bil priložnost tudi tokratni bosonogi pohod z Lojzetom Ogorevcem na sv. Vid., prisega tudi Metka Semrajc Slapšak, vodja skupine Europa donna Posavje, ki v petih posavskih občinah vključuje preko devetdeset članic.
»Imamo različne aktivnosti med letom. Družimo se, poleti veslamo, pozimi imamo vadbe v vodi, razna predavanja in delavnice. Na tem pohodu sem, ker v skupini damo veliko na zdravo gibanje. To je preventiva – gibanje je najbolj pomembna za lastno zdravje,« je poudarila Metka Semrajc Slapšak, s katero se je pohoda udeležila še ena članica skupine, Loti Ašič.
Vilko igra, Vilko hodi bos
Priznani glasbeni učitelj z Osnovne šole Bizeljsko in znani glasbenik, avtor obsežne monografije o brežiških glasbenikih in glasbenih zasedbah, Vilko Urek sicer razgibava roke na klaviaturah in »pisalnem stroju«, tokrat pa je na bosonogi hoji nasmejan razgibaval podplate. Na bosonogem pohodu sta bila z ženo Zofijo že tretjič.
Pet prijateljev in Bao iz Zagreba
Marta Rogošić in skupina prijateljev ter še en prijatelj, pes Bao, so prišli iz Zagreba. Tokratni pohod je bil zadnje drugi. »Ko smo bili na bosonogem pohodu prvič, smo si obljubili, da bomo šli vsako leto,« je povedala Marta, ki sicer pogosto obišče Brežice, ker sodeluje v čezmejnem projektu.
Zarja je skoraj uganila število
Dober glas seže v deveto vas, v pregovoru. Da tudi v praksi, potrjuje tokratna udeležba bosonogih gostov Iz Maribora, Hoč, Rač in Frama. »Pripeljali smo vnukinjo,« je povedal Miro Petrič, eden izmed štajerske peterice. Zarja Petrič Tripić, to je ta vnukinja, je rekla med potjo, da ji je bosonogi pohod prijeten. Na Šentvidu pa je svojo pot kronala s prejeto nagrado. Prislužila je namreč že omenjeno vikend – uporabo twinga, in sicer je nagrado dobila za odgovor na vprašanje.
Lojze Ogorevc je spraševal, koliko korakov je dolg celoten tokratni pohod, se pravi gor in nazaj. Natančna številka je 6.215, Zarja jo je zgrešila čisto malo, zato je dobila nagrado, ki je razveselila družino.
Kos se rima na bos
Med tistimi, ki je celo na sicer redke ostre kamenčke na mehki gozdni šentviški potki stopal z nasmehom, je bil za poznavalce legendarni bosonogi potohodec Andrej Kos z Vrhnike, ki je bil na pohodu skupaj z ženo Danico. »Kos se rima na bos,« se je pošalil na svoj račun.
Ali zaradi rime, ali kar tako, že lep del življenja hodi bos – povsod, edino na pogrebe ne. Po vrhniških tleh teče tako, da ima pod seboj tretjino poti makadam, dve tretjini pa asfalt. In si predstavljate: letošnje vroče poletje – Andrej Kos pa na razgreti asfaltni cesti bos. Nič ga ni ustavilo – omenjena rima mu je hladila podplate.
In to še ni vse. Ko on odhodi oziroma odteče, kolikor mu duša da tisti dan, se na koncu poti vrže v za nas ledeno mrzlo vodo enega od izvirov Ljubljanice. Sicer pa je vse to, ali te peče in ali te zbada, bolj kot ne v glavi, poudarja Andrej, ki je v letošnjem avgustu prehodil in pretekel, še preden je šel v nedeljo na Šentvid, že 199 makadamsko-asfaltnih kilometrov.
Da bi bila avgustovska mera v vseh pogledih polna in popolna, je v nedeljo, ko se je po hoji vrnil na izhodišče v Mrzlavo vas, še dodatno odtekel kakšen kilometer, ker se mu osebna statistika o dejansko doseženih razdaljah še ni ujemala z želeno.
Pol-bos
Na bosonogem pohodu je bilo tudi nekaj takih nog, ki jim je neposredni stik z materjo zemljo preprečeval umetni podplat čevljev. Avtor tega zapisa skesano priznava tako svoje »krivoverstvo«, je pa čast družine reševala nad bosonogo hojo vse bolj navdušena njegova soproga.
Sicer jih je šlo še nekaj, a ne veliko, gor in dol obutih. Nekako vmes med obut in bos je bil Jože Hartman iz Novega mesta, prekaljeni snemalec in na pohodu tudi tokrat vztrajni fotograf.
»Na bosonogem pohodu sem bil že večkrat. Z Lojzetom se poznava. Snemala sva video o njegovem bosonogem pohodu,« je povedal Jože Hartman. Na pohodu je bil v sandalih, sandali pa, kot vemo, so na-pol čevlji, saj imajo veliko lukenj in zato le deloma skrivajo nogo. Tako je bil Jože Hartman tako rekoč bos in hkrati tako rekoč obut, kar nekako pomeni pol-bos.
Marijan hodi podolgem in počez
Marijan Turk iz Podgrada (pri Novem mestu) je bil na izhodišču pohoda, naprej pa ni šel. To ne pomeni, da ne hodi. Ker namreč hodi res veliko, seveda bos, o bosonogi hoji govorimo ves čas. Prehodil je novomeško Podgorje, pa tja na Mirno goro jo je mahnil ali pa na Javorovico, Trdinov vrh in nazaj v Podgrad.
Nekajkrat doslej v njegovi bosonogi karieri se je njegova osebna bosonoga pot križala z bosonogo potjo medveda, a se je vse končalo k sreči samo z velikim začudenjem obeh pohodnikov. Sicer pa – nabere se kar nekaj doživetij, bosonogih in drugih, v enainosemdesetih letih, kolikor jih pri sebi našteje Marijan Turk.
Podplate pobožala glasba
Dvanajsti bosonogi pohod z Lojzetom Ogorevcem je junake utrjenih podplatov deloma izsušil in zlačnil, čeravno so najbolj pogumni zaužili na poti po Lojzetovem zgledu lističe sveže utrgane koprive.
Rešitev, ki jo človek želi v lačnem in žejnem stanju, je prišla v osebi Slavka Cizlja iz Brežic. S polnim avtomobilskim prtljažnikom pijače in jabolk je mož opravil nepogrešljivo poslanstvo na tej poti, ki je bila, kot so z nasmehom pripovedovali udeleženci, tako prijetna, da si jo želijo čimprej ponoviti.
Utrujenost, če je je še kaj ostalo po zaužitem okrepčilu, je skopnela nemudoma, ko je na vrhu Šentvida zaigrala Lojzetova glasbena zasedba. Ali je stalna ali je bila samo za tokratni pohod, niti ni pomembno, glavno je, da so fantje igrali, z muziko pa razgreli še ostale, da so malce zaplesali in skupaj peli, da so jih slišali nemara dol do Čateža ob Savi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
