Osebni arhiv

Čilega Poljanca Borisa Antona Weissa so ob tej priložnosti obiskali predstavniki krajevne skupnosti, borčevskih in veteranskih organizacij, prijatelji in znanci ter mu voščili zdravja in še veliko ustvarjalnih let.

Prvi je roko slavljencu stisnil Alojz Šmalcelj, predsednik KS Predgrad: »Vsi Poljanci smo zadovoljni, da je naš najstarejši sokrajan še z nami. Pustili ste že veliko sledi, upamo, da jih boste še. Za nas ste pravi navdih in dokaz, da imate voljo do življenja. Boris, vse najboljše, želim vam še mnoga leta in predvsem zdravja.«

Katarina Kapš, predsednica Krajevne organizacije Zveze borcev Poljanska dolina in predstavnica občinske organizacije Zveze borcev Črnomelj ter vodja Predgrajskih pevcev je sosedu Borisu namenila tople besede s prošnjo, da še naprej piše po Facebooku in internetu. »Da vas ne bo nič zmedlo – mi vam malo pomagamo, da se zabavate in ostajate v stiku s svetom,« ga je objela.

Nasmešek in stisk roke mu je podala tudi Jožica Matkovič, predsednica Kulturno-športnega društva Predgrad. »Tudi od nas, od pevcev, vse najboljše, veliko zdravja in da še kakšna knjiga o naši prelepi Poljanski dolini pade ven,« ga je spodbudila.

Nato je na vrsto prišel Marjan Kastelic, ki je v imenu 20 uniformiranih članov Spominske prve belokranjske partizanske čete pozdravil tovariša Borisa. »Če ne bi bilo partizanov, kakršen ste bili vi, danes ne bi govorili slovensko.

Letos smo sodelovali na petindvajsetih proslavah po vsej Sloveniji. Z veseljem smo prišli tudi k vam. Midva imava danes skupaj rojstni dan – vam manjka ena do sto, meni je ena čez petdeset, skupaj imava točno sto petdeset let,« je Marjan skupaj s šestimi uniformiranci s kozarcem belega nazdravil slavljencu.

Prelomna vojna leta

Nekdanji kočevski župan in poslanec, obrambni minister in predsednik državnega zbora Janko Veber je imel daljši nagovor, v katerem je orisal življenjsko pot slavljenca, ki je odraščal v Predgradu in ki je, potem ko je Poljansko dolino zasedel italijanski škorenj, s 17 leti odšel v partizane.

M.G.

Očeta, ki je bil Nemec – njegovega očeta je Auersperg poslal v te kraje za oskrbnika posesti in je bil, kot je dejal Boris, bolj zaveden Slovenec kot mnogi drugi –, so Italijani pregnali v internacijo, v Padovo, mamo, Belokranjko, pa zaradi sodelovanja s partizani v zapore v Kočevju, Ljubljani in v Perugii.

Po kapitulaciji Mussolinijeve soldateske so se starši vrnili domov, Boris pa je ostal v partizanskem poveljstvu kot obveščevalec, tudi v Črnomlju in Metliki. Po koncu vojne so ga, kot je dejal, leta 1946 »povlekli v Beograd«, kjer je ustvaril družino in vojaško kariero leta 1986 z upokojitvijo sklenil s činom polkovnika JLA.

»Boris je bil leta in leta priča svetovnim političnim premikom in vojaško-diplomatskim dialogom, a je kljub mednarodni karieri vedno ostal povezan s svojim domačim Predgradom. Po upokojitvi se je vrnil v Poljansko dolino, v kateri je napisal kar štiri knjige, v katerih je združil spomine, dokumente in zgodbe časa, ki ga je sam pomagal oblikovati,« je poudaril Veber in se sosedu zahvalil tudi zato, ker ga je kot otroka, ko je tam dopustoval, učil loviti ribe.

V Washingtonu in Pentagonu

A je bil Boris med svojo vojaško službo (tudi njegov brat je bil oficir) vedno v družbi »večjih rib«, kot so bile tiste v Kolpi. Mogoče je največje srečeval, ko je bil pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu. Iz tega časa mu ne bo nikoli zbledel spomin na rokovanje s šefom ameriške vojaške obveščevalne službe, generalom Arthurjem Trudeaujem.

Takrat je stopil tudi v Pentagon, ogromno petkotno stavbo v Arlingtonu v Virginiji, ki je sedež Ministrstva za obrambo (danes za vojno) Združenih držav Amerike. Ni šlo za vljudnostno povabilo kolega na kavo, ampak je prenašal dokumentacijo za nabavo orožja in opreme za JLA.

Gostitelja je nekoliko zmedel. »Malo pred tem sem dobil višji čin, zvezdico več. Pa je nisem pravilno razporedil po epoleti – takrat so se čini nekaj spremenili – in Trudeau me je vprašal, kaj sem po činu, ker mu očitno ni bilo jasno, za kaj gre,« je navrgel in priložil fotografijo teh čudnih činov.

Ob bok svetovnim voditeljem

Iz tega obdobja se mu je v spomin vrezalo tudi srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, poveljnikom zavezniških sil v Evropi med 2. svetovno o vojno, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za 34. predsednika Združenih držav Amerike.

Boris je večkrat tudi prevajal Titu. Tudi v času neuvrščenih, ko je k maršalu na otok Vanga prišla indonezijska delegacija. V 60. letih je bil poldrugo leto kot oficir za zveze v poveljstvu UNEF (prva mirovna misija Združenih narodov) v Gazi. Takrat so Združeni narodi – tudi Jugoslavija je imela tam svoje vojake – posredovali v sueški krizi med Egiptom in Izraelom.

Ko je šel Tito leta 1971 drugič v ZDA na obisk k predsedniku Richardu Nixonu, so neutrudnega Poljanca angažirali, da je bil predhodnica za varnostne zadeve, v San Franciscu in Los Angelesu. Takrat je nastala poljubljena anekdota, ko naj bi med srečanjem z Richardom Nixonom Tito prižgal cigaro – kubanko – in s tem ignoriral prepoved kajenja v Beli hiši. Med letoma 1981 in 1983 je Boris službo opravljal še v Iraku.

M.G.

Spomini, ki ostanejo

Ob koncu se je oglasil tudi slavljenec sam. Z nasmeškom in značilnim humorjem je spregovoril o svojih doživetjih iz otroštva, uporništva, časa vojne, tudi o Titu, Jovanki in njunih dogodivščinah na vlaku na poti iz Sarajeva v Beograd je govoril.

»Aja, na Facebooku sem samo pasiven spremljevalec zgodb. Danes pa smo vsi skupaj ustvarili eno takšno, ki bo za vedno zapisana v naših srcih,« se je slavljenec zahvalil vsem, ki so ga ob tej priložnosti presenetili.