UI

Vi pa ne boste več imeli navadnih ščetk, ker ste se posodobili in jih vrgli stran. Ali pa si sploh ne boste več znali ročno umiti zob. Tako je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja študentom takratne ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo politolog Branko Pribićević razlagal logiko kapitalizma. Bil je marksist. In s tem ni nič narobe. Napisal je, med drugim, knjigo Socializem, svetovni proces in na podlagi zdaj vse bolj veljavne Marxove analize družbenih razmerij ter političnih in gospodarskih sistemov govoril o preureditvah sveta, pri tem pa na predavanju s simbolično omembo vzdrževanja življenja zob hipotetično napovedal, da bo nekoč nekdo nekomu znal poseči v življenje, s tem ko mu bo vzel vir energije, in si ga tudi tako skušal podrediti.   

Kot da Branko Pribićević govori o svetu marca leta 2026. Električne zobne ščetke se trenutno sicer še lahko vrtijo. Avtomobili sicer še vozijo. Vse te in druge tovrstne dinamike si svet trenutno želi tako močno kot že dolgo ne. Razlogi za te želje so bolj ali manj znani: bližnjevzhodna vojna in njene posledice na dobavo energije. Občutimo jih med drugim v rastočih cenah, občasnem pomanjkanju naftnih derivatov in omejevanju količin, ki jih smemo kupiti na bencinskih servisih.

In na mestu je pomislek, kako »naftni« je že sodobni svet in koliko smo to z njim postali že sami. In še, kakšen bi bil svet brez, če omenimo samo del vsega, avtomobilov, vrtnih kosilnic, traktorjev, vinogradniških škropilnic, pihalnikov listja, ki jih sodobna komunalna podjetja uporabljajo namesto nekdanjih brezovih metel, motornih vlakov, mopedov in letal, ki tako rekoč iz minute v minuto prepredajo nebo tudi nad našimi kraji. Toliko življenja sodobnega sveta trenutno že poganja nafta v vseh svojih tehnoloških izpeljankah, da je to nepregledno.

Trump, ki se odobravajoče hahlja, ko mu rečejo peacemaker, pa še naprej grozi, da bo sesul celotno postrojenje za črpanje nafte v Iranu, če se ta država ne bo pohlevno strinjala, da je on glavni šerif na svetu. Iran pa pravi »dečko, ajde oladi« in še naprej zapira Hormuško ožino. In svet, ki sicer še ima v zalogi veliko nafte v svojih cisternah, se lahko obriše pod nosom za nafto, ki je ne morejo pripeljati tankerji ali pa je zaradi zbombardiranih naftnih polj niti več ne črpajo.

Svetu se trenutno še ni zgodilo v celoti tisto, kar je s simbolično zobno ščetko napovedal Branko Pribićević. Ampak izraelsko-ameriški napad na Iran je sprožil proces v tej smeri, ki za nekatere od vpletenih ostaja biznis, za preostali svet pa postaja antibiznis.