Arhiv ansambla

Igral je redno v nekdanjem Motelu Čatež na Čatežu ob Savi. Skoraj petnajst let je bil hišni ansambel v gostilni Jezeršek v Sori pri Medvodah, kjer je doma znani kuhar Luka Jezeršek. Nastopal je v Sloveniji, Hrvaški, Nemčiji, Italiji, Madžarski, z njim je rajala množica v Planici ob svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih. Nešteto je porok in drugih zabav z njegovo glasbo. S pesmijo Še eno rundo daj, točajka je sprožil pravo evforijo med obiskovalci letos oktobra v brežiški Viteški dvorani na slavnostni seji brežiškega občinskega sveta. Ansambel Majolka.

Prihaja iz prejšnjega tisočletja, ga je v svojem znanem slogu povabil na oder na omenjeni brežiški slovesnosti napovedovalec Robi Petan. Za ta brežiški nastop so se prvič po dvajsetih letih zbrali člani zasedbe Edi Blaževič, Darko Molan, Robi Petan (oče prej omenjenega Petana), Andrej Pinterič in Andrej Verstovšek.

Majolka ni bil festivalski ansambel, ampak komercialni, sta pred dnevi v pogovoru pojasnila Edi Blaževič in Andrej Pinterič. »Šov ansambel,« je bil natančen Edi. »Igrali smo na zabavah, porokah in plesih; samo na pogrebih ne, sicer pa vsepovsod,« je opis nadgradil Andrej.

Navdušenje obiskovalcev ob Majolkinem omenjenem letošnjem prvem oziroma ponovnem nastopu v Brežicah je razumljivo. »Napovedal nas je, da prihajamo iz motela. Res smo bili tam. Razne zabave so se dogajale v motelu, npr. za novo leto, za pusta in tako naprej, ves čas. Od tam so se nas spomnili obiskovalci. Med njimi je bilo tudi veliko tistih, pri katerih smo igrali na poroki. In ob našem nastopu so se spomnili vsega tega,« si stvari razloži Edi.

Arhiv ansambla

»Delali smo zabavo«

Člani Majolke so znali biti resni, uglajeni gospodje, kadar je to zahteval dogodek, na katerem so nastopali. Ampak lahko so bili tudi glasni zabavljači. »Nismo se ozirali na to, kdo je kdo, delali smo zabavo. Nismo počepnili, če je prišel predsednik države,« opiše Andrej Majolkino delovno pravilo. Gostje, med njimi visoki politiki, tudi kakšen predsednik in visoki uradnik države, pa vodilni funkcionarji v domačem in mednarodnem športu ter športni asi, kot je bil denimo Jiří Raška, so zato kmalu, če tako rečemo, sneli kravate in se predali utripu trenutka, ki so ga narekovali Majolkini fantje. 

Ob opisanem lažje razumemo Edija in Andreja, ki pravita, da kot Majolka niso nikoli stremeli za tem, da bi kaj posneli, in niso naročali reklam. Glas o ansamblu, pravita, je šel od ust do ust in dela so imeli toliko, da ga niso dohajali. Tempo Majolkinega delovanja je bil, kot si lahko predstavljamo, naravnost ubijajoč. Ob porokah se je na primer zgodilo, da so šli po ženina na Gorenjsko, po nevesto na Dolenjsko, poroka pa je bila v Laškem. Ves čas so zraven igrali, potem pa so igrali še vso noč. »Nekoč smo igrali tri noči do jutra. Četrti dan je bila sobota in je bila ohcet. Ob sedmih zjutraj smo prišli domov. Ob devetih smo morali že biti v Kapelah pri ženinu. Od tam smo se peljali z vozički po nevesto, potem pa na poroko na Mokrice. Pa tako vroč dan je bil,« se nepogasljive žeje med tisto vožnjo še spominja Andrej.

Kar je preveč, je preveč celo za muzikante, pove naslednji dogodek. »Po dolgem špilu v Ljubljani sva se z Darkom pripeljala v Dobovo. Tam pa spuščene železniške zapornice. Ustavila sva. Vlak sem, vlak tja, zapornice še zmeraj doli. In sva zaspala. Zapornice so se dvigale in spuščale, ženske so šle k maši in od maše nazaj, midva pa sva še kar spala. Soseda je šla povedat Darkovi ženi: ‘Vse je v redu, Darko je že doma. Samo še spi pred rampami,’« je ob spominu Edi prasnil v smeh.

Majolka oživljena

»Dogajanje letos ob našem nastopu v Viteški dvorani nas je spodbudilo, da bi spet stopili skupaj in še delovali. Ampak igrali bi priložnostno, na kakšnih zabavah, redno ne,« pravi Edi, ustanovitelj Majolke, ansambla, ki je nasledil Edijeve Skakavce. Majolka tako živi z glasbo in imenom, ki ga je predlagal občasni član, bobnar, zdaj žal pokojni Ivan Marolt.