M. L.

Aleš Pavlin se je rodil v Brežicah, živi v Ljubljani, doslej je obiskal najmanj petdeset tujih filmskih festivalov in v tej svetovljanski drži in izkušnji je še sam ustanovil filmski festival in ga postavil v rojstno mesto. Brežice pa so, zgodovinsko gledano, že filmsko zaznamovano mesto, saj so tam snemali številne filme, tudi tuje in s priljubljenimi igralci.

Festival je potekal šele drugič, a že lahko govorimo o njegovem velikem uspehu. Obiskovalcem je v brežiškem gradu in prvič na Isteničevem posestvu v Stari vasi na Bizeljskem na ogled ponudil dvanajst filmov z najpomembnejših evropskih festivalov. Zgodbam na filmskem platnu je dodal pogovore v živo z nekaterimi ustvarjalci filmov. Brežiški festival je občinstvo navdušil, tak odziv pa je navdušil programskega direktorja festivala. »Brežice so festival vzele za svojega. Občinstvo je sprejelo festival in diha z njim,« pravi Aleš Pavlin, zavedajoč se tudi kakovosti izbora filmov.

Festival evropskega filma Brežice 2025

Film o Zoranu Predinu Praslovan prejel najvišjo nagrado

Kot odličen poznavalec filmskega področja je na drugi brežiški festival, tako kot že tudi na prvega, uvrstil evropske filme. »Skušal sem prikazati gledalcem evropske filme, ki so pomembni, zelo kakovostni, a so še vedno zelo komunikativni za občinstvo. Tako smo imeli na festivalu pomembne teme in velike avtorje,« pojasnjuje.

Kot producent je z ekipo vrhunskih ustvarjalcev na evropski seznam najboljših filmov še sam dodal izjemen izdelek, Belo se pere na devetdeset. Ne skriva zadovoljstva nad uspehom filma v zelo kratkem času.

»Neverjeten je uspeh na sarajevskem festivalu. Prikazanih je bilo 220 filmov. Vse te filme je občinstvo lahko ocenjevalo in našemu filmu dalo tretjo najvišjo oceno. Takoj potem smo šli še v Črno goro v Hercegnovi. Pozno ponoči so predvajali naš film, ampak občinstvo je ostalo na predstavi in po filmu smo doživeli stoječe ovacije, vračali smo se na oder, skratka, bilo je čarobno. Ob pol dveh zjutraj so nas črnogorski gledalci nagradili z gromovitim aplavzom. In igralki Lea Cok in Anica Dobra sta dobili nagrado za najboljšo žensko vlogo,« pove z zadoščenjem o filmu, ki je postal uspešnica, še preden je prišel v redne programe kinematografov.

Pri tem filmu je bil producent in sodelavec pri scenariju. »To je izjemno zahteven projekt, predvsem produkcijsko zahteven, pri katerem delam skoraj sedem let. Gre za obsežno koprodukcijo šestih držav, Slovenije, Italije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije, ter panevropskega sklada Eurimages, izčrpali smo vse mogoče vire javnih sredstev. Film namreč obravnava kompleksno zgodbo, z njim zajamemo dobrih dvajset let življenja v dveh različnih državah, kar se neogibno kaže tudi v stroških pri nastajanju.

Gre za resnično zgodbo, zato smo morali biti še posebej pazljivi, predvsem do Bronje, ki je avtorica istoimenskega romana in junakinja, ki preživi vse tiste grozljive dogodke, svoje in v svoji okolici,« pojasnjuje Pavlin, ki je pri tem filmskem projektu mogoče še posebej močno izkoristil znanje svojih poklicnih področij.

Po diplomi na ljubljanski Ekonomski fakulteti je opravil doktorat na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, danes pa je docent za področje umetniške produkcije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. 

Vzgibe za strastno pripadnost filmu in uspešno ustvarjanje na tem področju je bržčas dalo, ne samo posodilo, njegovo rojstno mesto.

»Brežice so v mojem spominu vizualno podobne današnjim. Čudovito, slikovito mestece z mitsko točko, kjer se Krka izliva v Savo. Ob tem pa so še vinorodno območje, termalni vrelci, čudoviti gradovi, skratka lepo mesto. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nadpovprečno živo mesto, kjer je bil stik med Zagrebom in Ljubljano, v njem je bila zelo močna glasbena scena, tudi filmska, skratka multikulturno mesto, ki je žuborelo od ustvarjalnosti,« obudi spomin na otroštvo in gimnazijska leta, ki jih je preživljal s sestro v Brežicah, kjer je bila mama farmacevtka v lekarni, oče pa je imel najbolj kultni lokal v mestu, Bizeljsko klet, popularno poimenovano Bunker.

V karieri je bil med drugim tudi izvršni direktor Slovenskega oglaševalskega festivala (SOF) in mednarodnega oglaševalskega festivala Zlati boben (Golden Drum). V prejšnjem sklicu je bil član nacionalnega sveta za kulturo. V preteklosti je vodil distribucijo in marketing v Sloveniji za filmske studie Universal, Paramount in Dreamworks. Je solastnik produkcijske hiše Perfo.