Osebni arhiv

Konec julija so se s trimesečnega prostovoljnega dela v manjšem zdravstvenem centru na otoku Bwama na jezeru Bunyonyi na skrajnem jugozahodu Ugande vrnili absolventi splošne medicine Luka Kunej z Otočca, Lucija Laubry iz Novega mesta in Oscar Križanec s Ptuja ter absolventka dentalne medicine Jasna Preskar iz Krškega.

Osebni arhiv

»Bilo je nepozabno in neprecenljivo. Še enkrat bi ponovil in vsakemu študentu medicine priporočil, da se poda na eno izmed odprav,« s širokim nasmehom na obrazu zatrdi Luka Kunej po slabih dveh mesecih, odkar je doma. »Odprava mi je dala res veliko na strokovnem in medicinskem področju pa tudi osebnostno. Vidiš stvari, ki jih v Sloveniji ne bi nikoli, saj sta zdravstvena oskrba in pristop k skrbi za zdravje drugačna. Pred odhodom so nam prejšnje odprave orisale delo in življenje v Ugandi, a te pravzaprav nihče ne more pripraviti na vse to, kar smo doživeli in občutili. Pri nas smo res lahko veseli, da imamo zdravstvo tako dostopno in na visoki ravni, ne bi pa nam škodilo, da bi imeli vsaj malo njihove umirjenosti. Tam življenje teče počasi, živijo v trenutku, ki je, kar je nam nepredstavljivo,« v nekaj povedih strne vtise 26-letni Otočan, ki bo s 1. oktobrom začel šestmesečno pripravništvo v Splošni bolnišnici Novo mesto.

Na odpravo so se začeli pripravljati dobro leto pred odhodom – med študijem pri izbirnem predmetu Tropska medicina in z delom v zdravstvenih ustanovah pa tudi z zbiranjem različnega materiala in medicinskih pripomočkov ter denarnih donacij za nakup materiala v Ugandi, oskrbo pacientov in hospitalizacije …, ne nazadnje pa tudi za njihova cepljenja, hrano, potovanje.

»Namen medicinskih odprav v afriške države je pomagati lokalnemu prebivalstvu pri dostopu do zdravstvene oskrbe, ki je zaradi različnih razlogov zelo omejena. Spoprijemajo se s težavami, kot so: slaba dostopnost do zdravstvenih ustanov, pomanjkanje kadra, opreme in zdravil, visoki stroški zdravljenja, ki jih morajo plačevati bolniki sami, slabe higienske razmere in še marsikaj. Nekatere izmed teh težav skušamo premostiti s finančno pomočjo in z znanjem, ki ga prinesemo s seboj. Nekatere omejitve pa so zunaj našega dosega. Trudili smo se po najboljših močeh, hkrati pa se zavedali, da sistema ne moremo spremeniti in da so žal prišli k nam tudi primeri, pri katerih naša pomoč ni zadostovala in trud ni bi poplačan,« pove Luka in doda, da se najlepše zahvaljujejo vsem donatorjem in posameznikom, ki so na tak ali drugačen način podprli in omogočili njihovo odpravo.

Največji, a vsega dolg dva kilometra

Na otoku, ta je sicer z dolžino okoli dveh kilometrov največji izmed 29 na jezeru, ki se nahaja na nekaj manj kot 2.000 metrih nadmorske višine, vasi ni, iz enega konca na drugega pa se peš pride v kakšnih 15 minutah, če te seveda ne ustavljajo njegovi obiskovalci. »Poleg zdravstvenega centra, ki ga sestavlja nekaj ambulant, med drugim tudi zobozdravstvena in porodniška, oddelek s posteljami za ženske in moške, ter hiška, v kateri prebivamo udeleženci odprav, sta na otoku še javna osnovna in manjša srednja šola ter seveda cerkev. Medtem ko srednješolci lahko čez teden prebivajo tudi v šoli, se osnovnošolci tako kot vsi bolniki vsak dan pripeljejo s čolni, tako da smo bili vseskozi obkroženi z otroki in mladino,« pove.

Delali so v dveh medicinskih in zobozdravstveni ambulanti, prve bolnike so zjutraj začeli sprejemati okoli 9.30, delo pa so navadno končali nekje do 15. ure. »A to ne pomeni, da zunaj teh ur ni zagotovljena zdravstvena oskrba. V okolici ambulant je vedno nekdo, ki oskrbi vsa urgentna stanja,« pove Luka.

Tako so se tudi oni spopadali z nekaterimi urgentnimi obiski v večernih in nočnih urah. »Neki večer, ko smo se odpravili pogledat naše hospitalizirane bolnike, so nas prestregle šolarke, ki so v naročju nosile 19-letno dekle, ki je kričalo in jokalo, ter hitele pripovedovat, da si je zlomila nogo in kazale na njeno koleno. Navadili smo se že, da nam anamnezo pogosto podajo nejasno ali celo napačno in da se moramo zelo potruditi, da dobimo relevantne podatke. Po nekaj minutah pregledovanja smo ugotovili, da gre zelo verjetno le za zvin gležnja in ne zlom, kar bi sicer lahko izključili, če bi na otoku imeli rentgen. Dali smo ji analgetik, noč je preživela na oddelku, z njo pa sta ostali dve sošolki. Ta večer smo ugotovili, zakaj bolnika vedno pripelje velika skupina ljudi in zakaj ga ne zapustijo do konca obravnave. Prebivalci se povezujejo v skupine, da lahko poskrbijo drug za drugega, če do česa pride. Naloga članov je, da poškodovano ali bolno osebo pripeljejo do zdravstvene oskrbe. Če tega ne storijo, lahko celo plačajo kazen. Tudi na splošno je v Ugandi tako, da osebo, ko gre v bolnišnico, spremlja vsaj en svojec, ki ostane z njo, da lahko zanjo skrbi, ji pripravlja obroke in pomaga pri osebni higieni,« je enega izmed primerov orisal Luka tudi v blogu, ki so ga izmenjaje pisali prav vsi štirje člani odprave.

Puljenje zob in očesna klinika

Pri obravnavi so se srečevali z najrazličnejšimi primeri, pogoste so bile okužbe dihal in sečil, spolno prenosljive bolezni, zasekanine z mačeto, gnojne rane, vnetje želodca in okužbe s Helicobacter pylori, res veliko pa tudi bolečin v kosteh, sklepih in v mišicah ter obrab sklepov, ki so povezane s težkim fizičnim delom v kamnolomih in na polju.

Jasna Preskar je v zobozdravstveni ambulanti predvsem pulila zobe, saj se večina odloči, da se problematičen zob odstrani. »Slaba ustna higiena je stalnica, moja želja po ohranjanju in reševanju zob pa v večini primerov ostane neizpolnjena. Vsakemu otroku od izhodu iz ambulante v roko stisnem zobno ščetko in pasto v upanju, da bodo tako čim dlje obdržali kak zob več,« je med drugim zapisala Jasna.

Med drugim so organizirali tudi očesno kliniko, saj so v Ugando prinesli tudi 200 očal, ki so jih zbirali v Sloveniji. Pripravili so table za oceno vida, s katero so testirali vid na daleč, za testiranje vida od blizu pa so si od duhovnika sposodili Sveto pismo, ki, kot pove Luka, kraljuje na vrhu seznama knjižnih uspešnic v Ugandi.

Osebni arhiv

Med njihovimi nalogami pa ni bila le zdravstvena oskrba ambulant na otoku, ampak tudi preventiva in izobraževanje okoliških ljudi. Tako sta se na primer Oscar Križanec in Luka odpravila na krajšo odpravo v dve osnovni in dve srednji šoli, kjer sta učence poučila o puberteti in spremembah v telesu v tem obdobju, varni spolnosti, zaščiti pred prenosljivimi boleznimi, med drugim tudi HIV, spočetju otrok …

Osebni arhiv

Plavalni tečaj

Čeprav ljudje živijo na otokih in okrog jezera ter da so glavno prevozno sredstvo drevaki, v katerih je tudi po deset oseb, večina prebivalcev ne zna plavati. »Obstajajo redke izjeme, a pri večini je strah pred vodo tako velik, da si vanjo ne upajo, kaj šele, da bi se poskusili naučiti plavati. V želji, da bi vsaj malo pomagali, smo skupaj z lokalnim mladeničem, ki deluje na tem področju, organizirali tečaj plavanja za otroke. Izbrali smo zaliv s plitvo vodo, primeren na učenje osnov plavanja. Prišlo je kar 54 otrok iz petih vasic, starih med 4 in 12 let. Ob koncu dneva je bilo med nami nekaj novih plavalcev, sicer pa je bil naš osnovni cilj bil, da jih v tem zelo omejenem času spoznamo z vodo, premagamo njihov strah pred vodo in naučimo, kako se obdržati na površju. Za večji napredek pa bi bili seveda potrebni bolj individualni pristop in večkratni tečaji,« opisuje Luka.

Osebni arhiv

Še veliko več bi lahko napisali, kaj vse so Luka Kunej, Lucija Laubry, Jasna Preskar in Oscar Križanec doživeli, kaj vse so delali, kako so živeli oni in kako živijo domačini, kak je siceršnji šolski in zdravstveni sistem, o hrani in drugih navadah … O vsem tem so pisali na blogu, ki ga lahko, če vas zanima, preberete na povezavi.