L. M.

Prav nič mu ni dolgčas po upokojitvi, ko se je iz Beograda vrnil v Slovenijo, v Ljubljano, na Kodeljevo, med salezijance. Ob različnih priložnostih rad obišče Dolenjsko in rodni Ško­cjan; tudi ob nedavnem praznovanju občinskega praznika Knobeharjevo je bilo tako.

Kakšne misli vas prevevajo ob jubilejih, kako gledate na svojo poklicno in ži­vljenjsko pot?

»Ko se s hitrimi koraki približujem k dovršitvi – seveda, če Bog da – osmega desetletja življenja, tako in tako ostane samo še strmenje. Strmenje nad vsem, kar sem doživel, slišal, videl, premišlje­val, obhodil, poskušal in preizkusil. Ker je za menoj več oceanov doživetij, mo­ram biti tiho, saj tako in tako ne morem izreči vsega, in to celostno. Vedno sem se zavestno odločal, da bom usmerjen k vsemu in celostnosti. Torej sem kato­ličan zavestno, ne samo konfesionalno. Ugotavljam, da me je Stvarnik vodil tako, da ne morem imeti prav nobene pripombe. Vsaj v teh letih ne. Da me je poklical v salezijansko življenje in zame izbral duhovništvo; kaj šele da me je mazilil za škofa, in to v Beogradu. To je zares, kot pravi Sveto pismo, ´milost nad milostjo.«

Po svetu ste opravljali različne službe, 23 let pa ste bili beograjski nadškof. Kakšna je bila izkušnja škofovstva?

»Osebno dojemam službo škofa kot tiho in nevsiljivo služenje, z vse prehi­tevajočim dialogom in občestvenim načrtovanjem. Oblast Cerkve je enaka moči kvasa, soli in svetlobe. Te prvine se preprosto ne vidijo, vendar dajo vsemu okus, zadovoljstvo, zaupanje in realisti­čen optimizem. Bil sem in sem še vedno zelo srečen. Vedno globlje in globlje od­krivam, kako je lepo živeti v edinosti z Izvirom, v edinosti s Prvim. Odžagati vejo, na kateri sediš, ni razumno. Pa ne samo zaradi osebnih posledic. Čutim tako: vsako zanikovanje svojega poslan­stva je hkrati izraz sovražnosti do Prvega in do celote. Duhovništvo dojemam kot najbolj globoko in najbolj vsestransko življenjsko utripanje za druge. Sicer pa me vsaka častiželjnost v Cerkvi ´stre­se´.«

Kaj počnete zdaj kot upokojenec?

»Kot upokojenec nisem ne spokojen in ne ´v miru´. Zdaj globlje razumem Jezusove blagre ´biti žejen´,« ´biti la­čen´, ´biti žalosten´ itn. Kdo bi mogel in smel biti ´upokojen´ ob drami v Ukrajini, Gazi, v Afriki? To ne pome­ni, da sem notranje živčen. Nasprotno: zrem Božji mir in ga z vso močjo kli­čem na Zemljo. Od tod mi je vsako sre­čanje s posameznikom, skupnostjo in s Cerkvijo tako osrečujoče. Šele zdaj ko­likor toliko dočutevam, da je služenje Evangeliju najmočnejše osvobajanje, ´polnjenje´, avtentično občestvovanje. Zato mi je tudi potovanje iz kraja v kraj pravo srkanje modrosti. Srečevanje z rojstnim krajem in z domačimi je lepo okušanje ukoreninjenosti v tisti prostor in čas, ki me je nekoč ´rodil´ in usposa­bljal za življenje. Okušati življenje pa je prava sreča.

Upam, da se vsi zavedamo, da najbolj delamo takrat, ko ´nič ne delamo', mar­več se prepuščamo akciji Izvira v sebi. Sicer pa se mi lahko vsak pridruži vsaj vsakega 24. dne v mesecu, ko se po 17. uri z Bogom prav močno borimo za spravo v Sloveniji in svetu ter edinost med kristjani. Kolikor bolj bomo v tej molitveni borbi uspešni, toliko lepše bo na našem svetu.«

Kak navdih je za vas škocjanski rojak, misijonar dr. Ignacij Knoblehar?

»Knoblehar je brez dvoma osebnost, ki je najgloblje utelesila vso to našo tukaj­šnjo stvarnost: bil je tih, spokojen, medi­tativen, pesnik z vsem notranjim nemi­rom iskalca ter neugnano solidarnostjo do najbolj oddaljenih in revnih.

Dobro pa se je zavedal, da ne more gra­diti zares novega sveta z neznanjem, marveč z znanjem; ne sam, temveč v skupnosti in z medsebojno vzajemno­stjo; ne z begom in s skrivanjem pred problemi, temveč s povezovanjem in z vključevanjem najbolj originalnih in ustvarjalnih posameznikov in skupin.

Zavedal se je, da novi svet raste samo po močni kulturi, duhovnosti, vsestran­skem napredku in medsebojnem zaupa­nju. Tako obnebje ne pozna suše in nas vedno usmerja k cilju in Cilju. Tako nas Knoblehar seznanja, da prave osebnosti presegajo vse razdalje in oddaljenosti; da želja po dialogu približuje najbolj od­daljene geografske in osebnostne konti­nente; da žrtvovanje za skupnost rojeva nesmrten blagoslov.

Ta preroški lik naj tudi danes premaguje vse mlakuže uživanja željnosti in per­misivizma; ta orlovski let v višine naj v vseh naših družinah, zlasti pa v mladini in ustanovah, dvigne pogled k najvišjim višinam; ta stegnjena Ignacijeva roka naj seže k najbolj potrebnim, naj poveže vse Slovencev v pravi venec volje, veselja, poguma in ustvarjalnosti.

Svojim ljubljenim rojakom pa ponižno povem: ne pozabljajte misijonarskega poslanstva in ekumenskega prizadeva­nja. Naša domovina bo krepka, če bo v iskreni službi celote in edinosti.«