M. G.

Sto trideset let je dolga doba, v kateri se zamenjajo generacije, spremenijo navade in marsikaj tudi pozabi. A v Gostilni Badovinac na Jugorju ostaja nekaj nespremenjeno: domačnost in želja, da bi se gostje pri njih počutili kot doma.

Začetki gostilne segajo v leto 1896, ko je temelje postavil prvi Peter, v družini imenovan Papa. Gostinsko dejavnost je nadaljeval njegov sin Peter - Pepi z ženo Milko, nato tretja generacija, Peter in Marija. Njuno delo je zaznamoval tudi velik preizkus, saj je gostilna leta 1981 pogorela do tal. Z vztrajnostjo in trdim delom sta jo znova postavila na noge ter ustvarila temelje za takšno, kot je danes, znano daleč naokrog.

Kronika

Umrl je Peter Badovinac starejši

Družinsko tradicijo je nato prevzela četrta generacija, sin Peter in hčerka Ema, poročena Muc, z možem in sinovoma. »Kot vidite, s ponosom hranimo fotografije prednikov, ki so z odrekanjem, vztrajnostjo in ljubeznijo do gostinskega poklica v desetletjih z znanimi in neznanimi gosti pletli spomine, sklepali prijateljstva, praznovali rojstne dneve, poroke, obletnice, se prepustili pogovorom, smehu, veselju in tolažbi. Mize nikoli niso bile namenjene zgolj hrani in pijači,« pove Ema.

M. G.

Navezana na očeta je po njegovi smrti, ki je družino boleče prizadela, neke noči razmišljala in si rekla: Ema, pusti službo in se vrni, da bo gostilna lahko delovala naprej.

»Tako sem postala nekakšen vodilni – nič me ne užali beseda – konj te hiše. Sem tista, ki reče, tako je. In tako mora biti,« je odločna Ema, ki seveda vse posle deli z bratom Petrom, ki je utrpel poškodbe v prometni nesreči. A še vedno ob vstopu v gostilno uglajeno pričaka gosta, ga nagovori, se mu pokloni. Tako kot oče.

»Življenje nam ni prizaneslo, a smo se obdržali. Moj Peter je bil gostinec z glavo in dušo, ljudje so se pri nas počutili kot doma. Vedno so se vračali in se še vračajo. Tudi zato, ker smo klasična gostilna s starimi navadami in jedmi,« pove mama Marija.

Na jedilniku ne manjkajo svinjska in telečja pečenka, krompirjeva solata, jagenjčki in odojki, v zadnjem času pa je vse bolj priljubljena tudi hrana izpod peke, za katero največkrat poskrbi zet.

M. G.

»Seveda poprimem za delo, saj me Ema pogosto s seznamom pošlje po nakupih. Pomagam tudi v kuhinji. Skratka, enkrat gospodinja, vedno gospodinja,« je ponosna Marija, da še naprej piše strani znameniti gostilni.

Z gostilno praznuje tudi ona – 70 let. Pa Peter 50 in vnuk 20. Vesela je, da Peter in Ema nadaljujeta gostinsko dejavnost, upanje pa polaga tudi v mlajše družinske člane, čeprav imajo nekateri že drugačne poklicne želje.

Prva postojanka

Na Jugorju se ustavljajo tudi obiskovalci, ki želijo v Belo krajino nekoliko drugače. Po zamisli Tonija Gašperiča so namreč pred leti uvedli belokranjski potni list, pasoš. V gostilni ga še danes preverijo ali izdajo novega, ponudijo pa tudi vinjeto za pokrajino.

Kronika

FOTO: Od danes v Belo krajino s potnimi listi

Slovenija

Brez pasoša ni vstopa na Svobodno belokranjsko ozemlje

M. G.

»Vsakič, ko naju je pot peljala mimo ali pa sva se vračala iz Novega mesta, se je pred Badovinčevo gostilno avtomobil nekako sam ustavil. Peter je imel neko karizmo, v njegovih očeh je žarela spoštljivost, toplina, prijaznost. Toni je tu, kjer je čez cesto znamenita Tofova brajda, prirejal kulturne večere,« se spominja vdova znamenitega Belokranjca, Jana Gašperič.

M. G.

Zavetje beguncem

Ob gostinski tradiciji pa Ema Badovinac Muc živi še eno, precej drugačno poslanstvo. Njena družina že od začetka vojne pomaga ukrajinskim beguncem, ki so morali zapustiti svoje domove. V hiši so jim ponudili zavetje, pomoč pri vključevanju v novo okolje, iskanju zaposlitve in šolanju otrok.

»Zelo sem ponosna, da smo sprejeli ukrajinske družine. Ponudili smo jim topel dom, ljubezen in pomoč pri ustvarjanju novega življenja. Ko se družina osamosvoji in si najde dom, sprejmemo nove. Do zdaj se je pri nas zvrstilo že okoli 180 ljudi,« pove.

Trenutno jih pri njih živi 41, skupaj s sedemčlansko družino Badovinac pa se ob večerih v hiši zbere skoraj 50 ljudi. Želi si predvsem, da bi se vojna končala in bi se lahko vsi vrnili v mirno življenje.