Šimen Zupančič

Poznamo jo kot vrhunsko atletinjo in olimpijko. Manj znano je, da pot Brigite Langerholc do vrhunskih rezultatov ni bila lahka, saj se je za vsemi uspehi skrivala bolehna, ranjena in prestrašena deklica. Kako ji je uspela izjemna življenjska transformacija od te deklice do srečne in izpolnjene ženske, ki se profesionalno ukvarja s tem, da ljudem omogoča ustvarjati radost v svojih življenjih? Med drugim tudi skozi izkušnjo depresije. Je dokaz, da po svetlobi v življenju lahko segamo šele, ko znamo iti skozi njegovo temo.

»Pri meni so se kazali znaki otožnosti, nezadovoljstva, nemoči, jeze, ki se mi je aktivirala, ob najmanjši napaki otrok Taye in Ajde. To je trajalo kar nekaj časa, ko pa je šel mož Uroš nazaj v službo po očetovskem dopustu, sem začela dobivati napade stiske, da ne zmorem sama z dvema ali eno. Čutila sem, da tonem z razpoloženjem in da si sama ne morem več pomagati. Potem sem nekega dne poguglala simptome in ugotovila, da je depresija. Najprej sem doživela šok! Kako sem jaz depresivna, saj sem bila najbolj srečno in zadovoljno bitje,« je za revijo Obrazi povedala Brigita in dodala, da se je hkrati borila z dvema depresijama. 

»Izkazalo se je, da sta se mi prepletli dve depresiji pokarierna športna in poporodna. Ko sem se naročila k zdravnici, mi je napisala: visoko perfekcionistična oseba, vse mora biti narejeno brezhibno. To je nemogoče v porodniškem obdobju in to me je dolgoročno ubijalo, ker je vse šlo narobe v naši družini, nisem več zmogla, razpadala sem na vseh koncih, pozenje sem imela še samomorilne misli. K zdravniku sem šla, ker sem se bala, da si bom kaj naredila ali celo otrokoma.«

Šimen Zupančič

Mož ji ni verjel, pomagala ji je teta

»Dobila sem napotnico za Psihiatrično bolnišnico Begunje, kamor pa nisem šla, saj sem še dojila in nisem želela, da te tablete pridejo skozi mleko v Ajdo. Dogovorili sva se, da se poskusim vmes s kom pogovoriti. Mož mi je le delno verjel, ni vedel, da je moja depresija tako resna. Tudi sama nisem na začetku, a sem tonila vse globlje. O tem mi je bilo zahtevno povedati doma. To je ena od nalog, ko toneš, še prej pa si sam to priznati in da se lahko zgodi tudi tebi,« še priznava nekdanja vrhunska atletinja, ki je pomoč našla pri teti in v knjigah. 

»Za prvo pomoč sem si našla 80-letno teto, ki sem se ji zaupala, kaj se mi dogaja, ko mi je bilo zares težko. Priznala mi je, da je bila ona po drugi svetovni vojni in po samomoru brata tudi depresivna, ampak takrat sploh še ni bilo te diagnoze. Terapije si na začetku nisem mogla privoščiti, ker smo bili ravno tik pred bankrotom, ki nam ga je uspelo ustaviti. Brala sem knjige Brucea Liptona in dr. Joeja Dispenze, za Joseja Silvo takrat še nisem vedela. Pozneje sem terapevte izbirala po intuiciji, na začetku še koga izbrala narobe. Izbirala sem jih po priporočilu, tudi koga, ki je bil v kakšni reviji, ga najprej preverila.«

Zdravilna selitev

»Ko sem se preselila na vas za tri mesece, so bili rezultati takojšnji: pomagali so oddaljenost od mesta, mir, veliko narave in teta za pogovarjati. Dobra hrana mi je pomagala s hormoni. Sem pa v imela veliko sramu; češ, kaj si bodo ljudje mislili, da se jaz, vrhunska športnica spopadam z depresijo, saj sem ja »superženska«. V tem sem namreč izurjena. Pa še cel kup nekih drugih vzorcev sem morala »spucati«: da je vedno treba narediti vse perfektno, imela sem nepredelana čustva od športne kariere in pa še od mojih bolnišnic dalje in vse to je izbruhnilo ven v tem obdobju.«

Zanjo je bilo to res težko dveletno obdobje, ko ni vedela, ali bo sploh kdaj prišla ven. »Na dan sem planirala samo za deset minut, ker takrat sem bila v redu in vedela, kaj narediti. Zdaj grem res redko k terapevtu, ker toliko stvari že sama prečutim, poskušam si ne dati toliko v urnik in podobno. Počasi sem tako spremenila svoje življenje, da sem najprej jaz, in potem ko sem jaz v redu, lahko servisiram vse druge. Takrat je bilo vse obrnjeno, pa še »projector« sem, kar po astrologiji pomeni, da mi hitro lahko postanemo supersužnji za generatorje, ki krojijo ta svet. Izpolnjujemo naloge, preveč nalog. Zdaj se manj obremenjujem za vsako stvar, kot sem se včasih, če sem nervozna, diham, ali počivam ali spustim urnik. Veliko sem v naravi s psom in na kmetiji s konji, zdaj, ko vem, kje so moje meje, mi je vse bistveno lažje. Športam, plezam, da krepim telo. Ko mi je bilo najhuje, nisem športala dve leti in sem šla iz enega ekstrema v drugega, kar je bilo preveč za moje telo.«

Danes pomaga drugim

»Zdaj jaz ljudem pomagam s svetlobnim jezikom, to je predvsem energijsko in s pogovorom, kar začutim v njihovih telesih, da potrebujejo spustiti ali ozavestiti, spraviti na plan. Ljudem svetujem le eno, ko smo v stiku s telesom in našimi čustvi, je bistveno lažje, in ko ne razdelimo vedno nečesa na dobro ali slabo, ampak da samo je, je vse lažje. Življenje sem spremenila tako, da veliko ljudi spuščam iz svojega življenja, predvsem tiste, ki so bili »pijavke«, se ne družim prepogosto s starši, ker so še vedno v svetu jamranja, jim postavljam meje. Vse to me izčrpava. In ko greš čez postavitve družine in vidiš, da je v redu, da sem v stiku na daljavo z določenimi ljudmi in me ne izčrpavajo, je vse lažje. Drugače pa me podpirajo narava, dobri odnosi znotraj družine, za katere se vsi trudimo, manj stvari v urniku, čutenje same s sabo, živali, masaža, vikend odklop z ženskami, skakti joga, plezanje … Vse to je zdaj na mojem sezna mu rednih tretmajev.«