Tango, Vivaldi in jazz - Funtango
Sinoči je v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine nastopil koncertni harmonikar Marko Hatlak s kvartetom Funtango. S kvartetom v zasedbi Bojan Cvetrežnik – violina, Sašo Vollmaier – klavir, Andrej Pekarovič – kitara in Piero Malkoč – kontrabas, je Hatlak ponudil tolmačenje glasbene zapuščine velikega argentinskega mojstra novega tanga in bandeonista Astorja Piazolle (1921 – 1992).
Hatlak ni le zagnan navdušenec nad koncertno harmoniko in ljubitelj tanga, temveč je izredno razgledan in vsestranski glasbenik virtuoz, ki različne glasbene zvrsti, najraje pa Piazollin tango nuevo, zliva in nadgrajuje.
Tako je v njegovem amalgamu, ki ga uspe zvariti s pomočjo izvrstne glasbene spremljave, predvsem izstopa glasbilu predani violinist Cvetrežnik, s katerim sodelujeta tudi v skupini Terra Folk, slišati vplive klasične, jazzovske in sodobne improvizirane glasbe.
Tako je tudi novomeško občinstvo popeljal skozi program sestavljen pretežno iz skladb Astorja Piazolle, povsem naravno pa je njegovi glasbi in sodobnemu tolmačenju tanga dodal izvedbo Zime oziroma 4. stavka Vivaldijevih Štirih letnih časov in skladbo Milesa Davisa Blue In Green (Modro v zelenem).
Za nameček so glasbeniki v dodatku izvedli eno izmed bolj znanih Bachovih tem, ki se jo je Hatlak lotil brez harmonike, zgolj vokalno, vendar pa se je zaradi skromnih glasovnih zmožnosti njegovo vokalno improviziranje izkazalo za nedoraslo zadani nalogi.
Koncert je bil srednje obiskan, kot plesalca tanga sta se v njegovem okviru predstavila Maja Pucelj in Peter Fileš. Marko Hatlak je po zaključku Srednje glasbene in baletne pole v Ljubljani študij harmonike nadaljeval na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt v Weimarju, leta 2006 pa je z najvišjo oceno opravil podiplomski izpit prve stopnje v Würzburgu.
Letos februarja je uspešno zaključil drugo stopnjo mojstrskega izobraževanja za koncertno harmoniko. Kot zanimivost velja dodati, da je zasedba Funtango, vendar brez Hatlaka, v Kulturnem centru Janeza Trdine prvič nastopila leta 2004. Takrat je namesto Vollmaierja za klavirjem sedela pianistka Neža Buh, danes bolj znana kot Neisha.
