V okviru enodnevnega 3. novomeškega kantavtorskega festivala Trubadur, ki ga je zavod Tovarna v sklopu novomeških poletnih večerov priredil na kavarniškem vrtu San Sebastian, sta včeraj nastopila precej neznani in, kot se je izkazalo, tudi nevešči Marko Stadler ter izrazito nasprotni Adi Smolar.

Nastop Marka Stadlerja, tudi člana bolj prijateljske kot glasbene skupine Šankpolitkarji, v Novo mesto pa se je menda nedavno priženil, je najbolje čim prej pozabiti. Ne samo, da je bil popolnoma razglašen, tudi njegovo ustvarjanje, da ne omenjamo naivnega stihoklepstva, je popolnoma razglašeno, na oder festivala pa so ga morale pripeljati prijateljske vezi, saj drugačne razlage preprosto ni.

Tam mu zagotovo ne bi smelo biti mesta, zato pa je bil tem bolj upravičen in s strani občinstva pohvaljen nastop Adija Smolarja. Smolar je iskren ustvarjalec, mogoče le nekoliko preveč priden in predvidljiv. V kratkem času se je namreč nabralo toliko njegovih uspešnic, da jih radijski eter enostavno ni mogel več požreti, kar je pripeljalo do zasičenosti.

Smolar je duhovit, zabaven, domiseln ter vešč ustvarjalec. Pogosto skuša z lastnim tolmačenjem okolja opozarjati na težave in zaplete in tak je bil tudi njegov nastop. Pesmi je tekoče povezoval z duhovitimi pripombami in poudarki, izvedel pa je zajeten del znanih tem.

Adiju Smolarju bi lahko očitali prodanost, a kaj mu drugega v tej podalpski zaplati preostane. Prilagoditi se je moral splošnemu okusu in večinskemu poslušalstvu, kar mu nekateri sicer očitamo, kljub temu pa ob njegovem obsežnem delu ne moremo mimo resnice, da je vpliven in predan glasbenik.