Osebni arhiv

Zanj je Irska deževna dama z vetrovnega severozahoda, kljub vetru in mrazu pa ga je navdušilo predvsem nekoliko odmaknjeno irsko podeželje. Po mesecu intenzivnih treningov v slovenskih hribih za Sladko transverzalo, ki ga čaka ta mesec, in po pripravah na prvi športno-izobraževalni tabor za otroke s sladkorno boleznijo tipa 1 v taboru DPM Mojca, ki bo sledil transverzali, si je vzel kratek odklop. Spoznal je, da so razlike med kulturami znotraj Evrope lahko velike. »Na otoku je več gostilniškega življenja, koncertov in kulturnega dogajanja v tradicionalnih pubih, v katerih se vse vrti okrog glasbe. Podeželje pa … neskončni zeleni travniki, čudoviti, a na trenutke monotoni – toliko, da ti misli hitro odtavajo nazaj k razgibanosti naših slovenskih hribov. Kot zanimivost: najvišji vrh Irske Carrauntoohil je s 1038 metri celo nižji kot naš Trdinov vrh na Gorjancih,« nam je povedal Žiga. Irska je tudi polna hitre hrane in predpripravljenih jedi, zato je povprečen Slovenec videti precej bolj fit in športno aktiven.

»Ima pa Irska tudi svoje čare. Popoldanski čaj je na primer prava mala kulinarična izkušnja, ki jo pri nas redko najdeš,« pripoveduje Žiga, ki ga zdaj čaka malce nor podvig – Sladka slovenska transverzala. To nedeljo, 24. avgusta, bo startal v Mariboru, do Ankarana pa bo premagal 616 kilometrov, 22 vrhov in 37 tisoč višinskih metrov vzpona. To traso želi prehoditi in preteči v polovičnem času, kot je predviden za ta izziv. Poleg ozaveščanja, kaj vse zmorejo sladkorni bolniki, bo projekt tudi dobrodelen.