Ste ljubitelji uporabnih lesenih izdelkov s stilom? Če ste, potem ste verjetno že slišali za Parobek. Gre za blagovno znamko, pod katero nastajajo unikatni leseni izdelki Jožeta in Ane Retelj iz Dolenjih Kamenc pri Novem mestu. Izdelujeta lesene metuljčke, sklede, vaze, pručke, terilnike za orehe, sklednike, deske, steklenice v lesu ...

Retljeva sem prvič srečala na enem od sejmov. Opazila sem, da je zanimanja za unikatne lesene izdelke med kupci kar precej, nekateri so nabavljali za lastno uporabo, drugi za darila. Ker je bila pomlad in čas priprav na poroke, valete in podobne slovesne dogodke, ko se tudi od moških pričakuje, da bodo nosili kravate ali metuljčke, je bilo še posebej veliko povpraševanja po njunih lesenih metuljčkih. Kasneje sem izvedela, da so trenutno pravi modni hit.

Nekaj dni kasneje sem se oglasila v Dolenjih Kamencah, da bi videla, kje in kako nastajajo tako lepi predmeti, ki so posebni predvsem zato, ker združujejo tudi različne vrste lesa, kar pomeni, da imajo vzorce. Glavni mojster je Jože, Ana pa poskrbi za dodatke iz blaga na metuljčkih, sicer šiva tudi predpasnike.

Posebno je že ime njune blagovne znamke, kajti parobek dejansko pomeni štor – ostanek podrtega drevesa. »Idejo za ime je dal sin, ki nama je pomagal tudi postaviti spletno stran in narediti promocijski material,« izvem.

DIAGNOZA: LEVKEMIJA

Prvi leseni izdelki so v njuni delavnici nastali leta 2003, tri leta po tistem, ko je Jože izvedel, da je hudo bolan. »Novica je prišla nepričakovano. Jože se ni najboljše počutil, bil je utrujen, kar je pripisoval dejstvu, da je delal po 16, tudi 18 ur na dan. Ko je šel na pregled zaradi zdravniškega spričevala, pa so ugotovili, da ima levkemijo,« je pojasnila Ana. Verjetno je k bolezni prispevalo naporno obdobje, ki je sledilo propadu Pionirja, v katerem sta bila zaposlena oba Retljeva. Jože je nabavil delovni stroj, odprl podjetje in celih osem let delal od zore do mraka, saj je bila od njega odvisna vsa družina.

Med zdravljenjem mu je eden od zdravnikov v Ljubljani rekel: »Gospod Retelj, nekaj počnite, da ne boste ves čas razmišljali samo o bolezni.« In se je odločil za les.

NAJPREJ ENOSTAVNI IZDELKI

»Ta mi je najbližji, rad ga imam. Kdor se ukvarja z lesom, se vedno vrača k naravi. Najprej sem se lotil miz, klopi, naredil sem ograjo. Prenovil sem tudi zidanico,« je pojasnil in dodal, da je postopoma kupoval tudi stroje. Stružnico denimo takrat, ko je začel delati obešalnike, zaključne letve z bunkami. »Tri leta sem samo stružil. Imela sva polno garažo izdelkov,« se spomni. Seveda mu vedno vse ni uspelo v prvo, a z veliko vaje je les odbil obliko, kakršno je hotel.

Uporabljata različne vrste lesa: oreh, hruško, slivo, češnjo, akacijo, javor … »Preden začneš obdelovati les, se mora naravno sušiti štiri, pet let,« povesta in dodata, da kupujeta hlode. »Na začetku sva jih midva iskala. Ko sva kje videla podrta drevesa, sva se ustavila in se dogovorila za odkup, zdaj pa ljudje že vedo, kaj potrebujeva, in pokličejo, ko imajo kaj primernega.«

INŠPEKTORJI JU OBOŽUJEJO

Izdelki iz lepljenega lesa nastajajo več dni, zato je potrebnega veliko potrpljenja. »Najini izdelki so primerni za uporabo v prehrani, saj so premazani s posebnim oljem za stik z živili ali čebeljim voskom,« povesta in v šali dodata, da ju imajo inšpektorji zelo radi.

Za izdelke sta pridobila certifikat slovenske umetnostne obrti, ki ga je izdala Obrtna zbornica Slovenije. »To pomeni, da sva morala v Ljubljano poslati izdelke, kjer jih je pregledala posebna komisija.«

V TUJINO

Hodita po sejmih, kupci pa ju najdejo tudi na spletu ali doma. Precej njunih izdelkov je že v tujini (v Avstraliji, Ameriki, Franciji, Rusiji, Italiji, Srbiji itd.), nekaj so jih pokupili sami tujci, ki so kot turisti prišli v Slovenijo in na stojnici v Šmarjeških Toplicah naleteli na Retljeva, mnoge so za darila v tujino odnesli Slovenci.

»Da ne boste mislili, da je v tem kakšen poseben zaslužek, ni ga, gre le za to, da pokrijeva vsaj stroške. No, tudi cen nimava navitih. Sicer nas je izdelovalcev lesenih izdelkov vedno več. Nama je to hobi, mladi pa se tega lotevajo tudi zaradi preživetja.«

V delavnici Jože pokaže, kako se dela s stružnico, v prostoru, kjer hranita izdelke, pa za skoraj vsakega posebej razloži, kako je nastal. Čutiti je veliko ljubezni in spoštovanja do lesa. Z vsakim od tam razstavljenih kosov je preživel veliko časa, v vsakega je moral vložiti veliko znanja in truda, zato upravičeno pričakuje, da bodo njegovo delo znali ceniti tudi kupci.

Zelo sta ponosna na svoja dva otroka in tri vnuke. Trenutno nobeden od njih ne razmišlja o tem, da bi nadaljeval njuno delo. »Nič hudega. Veste, tudi midva si nikoli nisva mislila, da bova kdaj to počela. Vsak mora najti svoj smisel.«

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 3. maja 2018.

Arhiv Dolenjskega lista