Pri lanskoletnem prvaku v gojenju buč velikank Urošu Fifoltu iz Koroške vasi tudi letos rasteta dve megalomanski buči. Ena izmed njiju ima po njegovi oceni že več kot 600 kilogramov in do konca septembra, ko jih bodo v Mozirskem gaju na državnem tekmovanju tehtali, se bo lahko še zelo lepo »poredila«. Za uverturo v rekordno jesen pa je v naši prisotnosti odrezal kumaro velikanko, ki ji je certificirana tehtnica pokazala častitljivih 8,170 kilograma.

»Mislim, da v Sloveniji večje kumare nima nihče, če jo ima, naj jo stehta in pokaže, kaj bo pokazala tehtnica,« je zadovoljno rekel Fifolt, ki je seme za to kumaro dobil od rekorderja iz Poljske.

KLJUČNA JE TEŽA

Poljski rekord za kumaro je 7,9 kilograma, kar pomeni, da ga je njegova prav lepo prekosila. Če bi gledali samo dolžino, ne bi bilo tako, kajti kumara v Koroški vasi je dolga 80 centimetrov, tista na Poljskem je merila tri centimetre več. »Dolžina nič ne pomeni, pomembna je teža,« nas poduči.

Idej, kaj bi lahko počel s tako veliko kumaro, lastniku ne manjka. Seveda jo bo porabil v prehrani, najpomembnejše pa je, da bo pred pripravo kumarične solate, omake ali kaj tretjega iz nje pobral semena, ki bodo mogoče prihodnje leto dala še težji pridelek. Velja omeniti, da kumarični svetovni rekord drži Anglež David Thomas z 12,90 kilograma.

BO PRI BUČAH PADEL REKORD?

Seveda je buča, ki jo bo 22. septembra odpeljal na osmo državno tekmovanje za najtežjo bučo v Mozirski gaj, njegova prva skrb. Naredil ji je zastirko, postlal s podlogo, na kateri je mivka, z ventilatorji ustvarja primerne pogoje za njeno rast. Redno zakopava vitice, ki jih požene, in tako skrbi, da lahko rastlina dobi kar največ hranilnih snovi.

Pred dvema letoma je slovenski rekord za najtežjo bučo postavil Fifoltov prijatelj Janko Lovše iz Velike Ševnice pri Trebnjem. Takrat je tehtnica pokazala 697 kilogramov.

Glede na to, da ima več kot en mesec pred tekmovanjem Fifoltova buča že krepko čez 600 kilogramov, se lahko zgodi, da bo letos padel nov rekord. »Treba bo počakati ne tehtanje, a če bo šlo vse tako, kot mora iti, bi ta lahko imela več kot 700 kilogramov.«

NIČ POVPREČNEGA?

Na njegovem vrtu, ki ga skrbno zaliva in ureja uro do dve na dan, pomagata mu tudi sin Marko in hči Tinkara, ne rastejo le velikanske buče in kumare. Na prvi pogled je vse precej večje kot na večini vrtov – tri ogromne zelnate glave, velikanska lubenica, cela vrsta sončnic z zavidljivo velikimi cvetovi. »Ali tukaj zraste vsaj kakšna povprečna rastlina?« se glasi logično vprašanje. »Ja, seveda, tukaj so čisto navadne paprike in paradižnik,« reče in pokaže dve gredici, ki resnično izstopata po svojem povsem »normalnem« videzu.

Letošnje poletje, ki je bilo v juliju izdatno z dežjem, je bilo po eni strani zelo naklonjeno rastlinam, a po drugi je vlaga prinesla bolezni. »Proti njim sem se boril s škropljenjem s fungicidi in z zaščito,« je pojasnil.

Fifolt bo v Mozirski gaj, v katerem se vsako jesen srečujejo pridelovalci velikanskih rastlin, odpeljal bučo, lubenico, zelje in sončnico. Kako uspešen bo, bomo poročali takrat. V tem trenutku kaže, da mu gre zelo dobro, a nas opozori, da se zadeve lahko zelo hitro spremenijo. »Zelenjava lahko poči in v tistem trenutku je vsega konec.«

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 16. avgusta 2018.