kultura

Dolenjec v gosteh na Dolenjskem

28.2.2025 | 09:30 | I. V.

Novo mesto - V mali dvorani Dolenjskega muzeja je na ogled gostujoča razstavo fotografij fotografa Andreja Pelka Minevanja. Avtor je sinoči  novomeškim ljubiteljem fotografije med vodenim predstavil svoj način umetniškega fotografiranja in malo tudi sebe, svoje dolenjske korenine pa mladost, ki jo je preživel v Novem mestu.

Andrej Perko (Foto: I. V.)

Andrej Perko je rojen leta 1946 v Ljubljani, a tega podatka ne sliši rad. Ne letnice, ampak kraja rojstva. Pravi, da je v Ljubljani rojen povsem po naključju in da tam, razen v času študija na strojni fakulteti, nikoli ni živel. Je Dolenjec. Po mamini strani je Primorec, njeni pa so s Primorskega na Dolenjsko prebegnili pred fašističnim nasiljem. Po očetu pa je Žužemberčan. Otroštvo je preživel na Muljavi, ko mu je bilo dvanajst let, so se preselili v Novo mesto, na Grm. Obiskoval je Osnovno šolo Katje Rupena in potem klasični oddelek novomeške gimnazije. Po diplomi na strojni fakulteti se je preselil in zaposlil v škofjeloški tovarni hladilnikov LTH ter delal na inštitutu za termodinamiko. Takratni šef ga je označil za zvedavega raziskovalca in mu priporočil, naj nadaljuje študij strojništva na magisteriju. Toda njegova zvedavost je segala širše od tehnike, zato se je vpisal na študij likovne pedagogike na pedagoški akademiji. A po končani šoli ni šel učit likovnega pouka, pač pa je še naprej kot svobodni raziskovalec delal za industrijo, pridobljeno pedagoško znanje pa je nekaj časa izkoriščal pri učenju fizike na srednji šoli.

Svoj prvi fotoaparat je v šestem ali sedmem razredu osnovne šole zaplenil očetu, ki res ni imel nobenega smisla za fotografiranje. Na stopnicah pred osnovno šolo je potem fotografiral pisatelja Franceta Bevka, in to je eden od redkih njegovih portretov. Ne fotografira ljudi, vsaj kadar gre za umetniške fotografije, ne. Prvo resnejše fotografsko znanje je dobil od strica Rafaela Simčiča, maminega brata, predvojnega avtoprevoznika, sodelavca OF ter zagrizenega ljubitelja tehnike in fotografa, ki je v fotografijo vložil vse, kar je prihranil, ker ni kadil in pil.

Med študijem se je pridružil znameniti Fotogrupi ŠOLT, v kateri se je fotografskih veščin učil od nekoliko starejših mojstrov, kot so Oskar Karel Dolenc, Janez Korošin, Tihomir Pinter, Tone Stojko, Jendo Štoviček in Joco Žnidaršič, ter prijateljeval z nekoliko mlajšima Ladom Jakšo in Hermanom Pivkom. Danes živi in ustvarja v Vipavskem Križu, kjer je pred časom gostil fotografsko delavnico svetovno znanega francoskega fotografa slovenskega rodu Klavdija Slubana, na kateri je sodelovalo več uveljavljenih slovenskih fotografov.

Čeprav je po izobrazbi tehnik, ga sama tehnologija sodobnih fotoaparatov ne zanima. Preizkusil se je tudi v fotografiranju z različnimi drugimi formati, a na koncu ostal pri formatu leica, ki je bil v času analogne fotografije daleč najbolj razširjen, in še danes za umetniško fotografijo uporablja enega izmed zadnjih še analognih fotoaparatov proizvajalca Canon, Eos 50, za dokumentarno fotografijo na izletih in potovanjih pa se zadovolji s telefonom. Žena, umetnostna zgodovinarka, mu je nekoč rekla, da on za svoje fotografije ne potrebuje tehnične brezhibnosti in popolne ostrine, ampak predvsem idejo.

In idej mu ne manjka, sodeč po fotografijah, razstavljenih v mali dvorani. Njegove fotografije so sicer podobe iz stvarnega sveta, a Andrej Perko s svojimi upodobitvami prestopa njegove meje. Uporablja črno-bele filme Ilford HP5, ki dajejo precej zrnate fotografije, kakršnih z digitalnim fotoaparatom ni mogoče posneti, razen če jih ne obdelaš z računalnikom z uporabo ustreznih filtrov, kar pa ni isto. Gre za hibridno fotografijo, ki je kombinacija med analogno in digitalno. Črno-beli film avtor razvije, po navadi do te mere, da je podoba zrnata, ga nato skenira in obdela računalniško, tako da objekt ni kopija stvarnosti. Nato ga formatira na ustrezen format in natisne. Kot rečeno, Perkove fotografske podobe presegajo meje stvarnega sveta in marsikdaj gledalec težko ugotovi, kaj je dejansko na fotografiji.

Čeprav Andrej Perko danes živi in ustvarja v Vipavskem Križu in že od študentskih let ne živi več v Novem mestu, se vanj rad vrača, se sreča s prijatelji in obišče svojo razredničarko iz gimnazije, profesorico Ladislavo Črtalič, s katero se imata še danes kaj pogovoriti.

‹ nazaj