kultura

Gradili Novo mesto in še marsikaj

8.2.2025 | 12:30 | I. Vidmar

Novo mesto - V Novem mestu je težko zaiti v mestno četrt, v kateri ne bi naleteli na zgradbo, v katero so svoj pečat vtisnili bratje Lapajne, Miloš, Danilo in Marijan, arhitekti, Novomeščani.

Marijan Lapajne se je ob koncu avtorjem zahvalil za imenitno opravljeno delo. (Foto: I. V.)

Najpomembnejši del njihovega ustvarjalnega opusa je opisan v knjigi Arhitekti bratje Miloš, Danilo in Marijan Lapajne, ki jo je založilo in izdalo Društvo Novo mesto in jo v sklopu praznovanja kulturnega praznika predstavilo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Knjigo sta predstavila avtorja umetnostna zgodovinarja Tomaž Golob in Tina Potočnik. (Foto: I. V.)

Knjigo oziroma natančneje znanstveno monografijo o bratih Lapajne sta avtorja umetnostna zgodovinarja Tomaž Golob in Tina Potočnik pripravljala kar nekaj let. Sprva je bilo predvideno, da bi izšla ob 25-letnici Društva Novo mesto leta 2019, a se je pisanje zavleklo.

Bratje Lapajne so kot arhitekti in urbanisti pa tudi oblikovalci pomembno prispevali k prenovi in urbanističnemu razvoju Novega mesta po drugi svetovni vojni in vse do danes, precejšen delež svojega ustvarjanja pa so namenili tudi načrtovanju stanovanjske arhitekture in javnih stavb po državi ter splošnemu razvoju slovenske arhitekture v drugi polovici 20. stoletja.

Monografija je prvi sistematičen pregled njihovih izvedenih del in idejnih zasnov v kontekstu povojnih prizadevanj na področjih arhitekture in urbanizma s poudarkom na funkcionalnih, tehniških in umetniških vidikih ter združevanju globalnih teženj z lokalno tradicijo in kulturno krajino.

Med njihovimi stvaritvami so tudi številni objekti, ki imajo pomembno arhitekturno vrednost in jih strokovnjaki že uvrščajo med objektu kulturne dediščine. Tina Potočnik je posebej izpostavila objekte v sklopu turističnega kompleksa na Otočcu, tamkajšnjo restavracijo z gobastimi betonskimi nadstreški kot dekorativnimi elementi in žal že porušene paviljone motela Otočec. Tomaž Golob je predstavil številne projekte v mestnem jedru, od katerih so nekatere danes že spremenjene, kot na primer nekdaj zelo priljubljena ribja restavracija Pri vodnjaku z vrtom in kegljiščem pa restavracija Ekspress ob nekdanji avtobusni postaji na Novem trgu, Hotel Kandija in Kavarna s picerijo na Glavnem trgu.

Njihov podpis nosijo tudi številne poslovne stavbe, kot kot so Razvojno-kontrolni center Krka in stavba TPV GROUP na Kandijski cesti ter stanovanjske soseske, kot so vrstne hiše v ulici Nad mlini in na Marofu, bloki na Znančevih njivah (danes ulaca Nad mlini in Smrečnikova ulica) in Drski pa trgovine in bančne poslovalnice.  Po povojni prenovi starega mestnega jedra Novega mesta so sodelovali tudi s profesorjem Marjanom Mušičem in med drugi projektirali spomeniško območje Na vratih s  kipom Jakoba Savinška Pojmo bratje pesem o svobodi. Projektirali so tudi več osnovnih in srednjih šol.

Lapajnetovi so Novomeščani, čeprav noben od bratov ni bil rojen v Novem mestu. V Novo mesto so se po pravi odisejadi vrnili šele po vojni. Njihova mama Ema je bila Novomeščanka, Andrejčičeva s Kapitlja, učiteljica, oče Ivan, prav tako učitelj, pa je kot zaveden Slovenec po prvi svetovni vojni v Novo mesto prišel iz takrat italijanske Idrije. Še preden sta si ustvarila družino, so ju, kot je bilo takrat pri učiteljih v navadi, premestili v Mursko Soboto, selili pa so se vse do konca vojne, ko so se vrnili v Novo mesto. Tako se je Miloš rodil v Murski Soboti, Danilo v Celju in Marijan v Vojniku. Med vojno so bili izgnani v Srbijo in konec vojne dočakali v Kragujevcu. Leta 1941 so prišli v Kragujevac dan po pokolu, ko so Nemci ustrelili več kot dva tisoč talcev. Od bratov Lapajne je živ le še najmlajši, Marijan. Miloš je umrl leta 2014, Danilo pa 2021. Njihovega najstarejšega brata Zlatka so Nemci ubili leta 1943.

Za glasbeno popestritev večera je z jazzovskimi standardi poskrbela skupina Soareja, Brina Kren pa se je predstavila s svojo poezijo.

‹ nazaj