Izpostavljeno
Najbolj brano
V APT od Brechta do Hannah Arendt
1.2.2025 | 08:45 | Igor Vidmar
Novo mesto - Človek mora biti radikalen, kot je radikalna dejanskost. Ta stavek Bertolta Brechta iz knjige Me-Ti / Knjiga obratov je izhodišče štirih predstav dvajsete sezone pred dvajsetimi leti ustanovljenega novomeškega gledališča Anton Podbevšek Teater.
Štiri letošnje premiere APT so predstavili režiserji Aljoša Lovrić Krapež, Matjaž Berger, Sara Nešković Peršin in Juš Zidar. (Foto: I. V.)
Štiri letošnje premiere so predstavili včeraj v Dvorani novomeške pomladi, prva pa bo že konec prihodnjega tedna na predvečer slovenskega kulturnega praznika, in sicer prestava skupine Počemučka imenovana Počemučka 150 BPM.
Predstava, ki v APT nastaja v koprodukciji z Gledališčem Glej, je, kot jo je na informansu označil njen avtor Aljoša Lovrić Krapež, glasbeno-gledališko predavanje s srčnim utripom. V središče kot simbolni motiv postavlja kožo kot mejo, za meje, ki jih postavljajo ljudje, pa je značilno, da vedno nekdo ostane zunaj. Lovrić Krapež izpostavlja tudi pomembnost evforije, ponazorjene že z naslovom 150 BPM, visokimi ritmi in čim več premikanja. »Po formi naša predstava križa koncert in predavanje. Je bolj za izkusiti kot za razumeti. Skozi proces smo skušali najti različne odnose s publiko. Kar se tiče radikalnega, smo predstavo poskusili graditi radikalno čutno, radikalno zaznavno in opozarjati na to, da kapitalizem intervenira in narekuje način, kako svet doživljamo na povsem bazičnem nivoju, skozi čutila, skozi vid, tip, sluh. V tem smislu želimo predstaviti dotik in kožo kot primaren način doživljanja sveta,« je o predstavi povedal Aljoša Lovrić Krapež, član skupine Počemučka, ki je svoje ime dobila po ruski besedi Почему, po naše zakaj, značilne otroške vprašalnice.
Kolektiv Počemučka so Aljoša Lovrić Krapež, Klemen Kovačič, Filip Mramor in Domen Novak, ki so se spoznali med študijem na AGRFT in združili v potrebi po raziskovanju gledališča izven kurikuluma.
Druga premiera bo junija. Z njo se ravnatelj Anton Podbevešek Teatra Matjaž Berger tako rekoč znova vrača k svojim koreninam, k nemškemu dramatiku in filozofu Bertoltu Brechtu s predstavo Življenje in časi Bertolda Brechta. Z njim je Berger tudi začel zgodbo Anton Podbevšek Teatra, z njegovo predstavo Galileo Galilei, k njemu pa se je vračal tudi pozneje. »S projektom Življenje in časi Bertolda Brechta govorimo o dvajsetem stoletju. Alain Badiou je v svojem 20. stoletju vprašal: stoletje, koliko let je to? oziroma ali moramo stoletje brati z aritmetiko ali jo beremo z dogodki. Zanj se 20. stoletje zaključi z letom 1989, ko je padel Berlinski zid. V vsakem primeru smo dediči tega, kar je bilo pred nami. Brecht in njegova fronta, ta leva fronta umetnosti 20. stoletja, je imela impozanten, heroičen načrt, da ne bi bila samo interpretacija, ampak da bi bila stvar sama. To se je pri Brechtu najbolj fascinantno odražalo v tako imenovanih učnih komadih.«
Življenje in časi Bertolda Brechta je biografski projekt begunca od leta 1933, ko je moral, ko se je njegova knjiga v nacistični Nemčiji pojavila na spisku knjig za sežig, zapustiti domovino, do leta 1947. »V tem času je bil na Finskem, Švedskem, Danskem, nekaj časa tudi v Sovjetski zvezi, Londonu in Parizu, leta 1940 prebegnil v ZDA, kjer se je leta 1947 znašel pred komisijo za protiameriške dejavnosti, ki je takrat v Hollywoodu iskala umetnike, ki so širili levičarske ideje in v bistvu uničevali kapitalizem,« je še dodal Berger.
V jesenskem delu letošnje gledališke sezone bosta oktobra in novembra predstavi Kratke zgodbe avtorice Sare Nešković Peršin in Hannah Arendt: Banalnost zla, režiserja Juša Zidarja. Saro Nešković Peršin je navdahnila zgodba Jorga Luisa Borgesa Dva kralja in dva labirinta, v kateri avtor raziskuje vprašanja moči, ujetosti, maščevanja, usode oziroma pomen življenja v zapletenem svetu. Predstava nastaja v koprodukciji s Plesnim gledališčem Ljubljana, v njej pa bodo nastopali dva igralca, dva plesalca in cirkusant.
Režiser Juš Zidar, ki je tako kot Sara Nešković Peršin v preteklosti že sodeloval z Anton Podbevšek Teatrom, je tokrat na predlog Matjaža Bergerja za izhodišče svoje predstave vzel Hannah Arendt, eno izmed najbolj vplivnih filozofinj 20. stoletja, poročevalke New York Timesa s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmanu v Jeruzalemu, kamor so jo leta 1961 poslali, da bi napisala propagandni članek proti nacionalsocializmu oziroma nacizmu kot sistematični ideologiji zla. Ona pa se odloči, da bo na sojenje Eichmanu gledala kot na medijski cirkus in ugotovi, da je on v bistvu brezbrižen birokrat, ki je zgolj hladno izpolnjeval ukaze in se ni spraševal o posledicah. »Hannah Arendt vsem nam, ki soustvarjamo ta svet, polaga premiso, da je zlo v bistvu banalno, da je posledica indeferentnosti, ignorance in neke temeljne brezbrižnosti,« o izhodiščih svoje predstave pove Juš Zidar.
Povezane objave
Ocene komentarjev