posavje

Portret tedna: Milka Cizelj

22.1.2025 | 13:30 | Mojca Žnidaršič

Srčnost, toplina, predanost in vera v ljudi. To je Milka Cizelj, danes dejavna upokojenka, ki je kar 25 let vodila Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca (DUO). V tem času je, lahko bi rekli, tudi orala ledino na več področjih, povezanih s skrbjo za starejše in osebe z duševno boleznijo in motnjo v duševnem razvoju.

»Vedno sem verjela v ljudi, vsak v sebi nosi nekaj dobrega. Imela sem to srečo, da sem se z vsemi, ki sem jih srečala na svoji poti, lahko sproščeno in spoštljivo pogovarjala in delala. Bila sem odločna in zahtevna, a sem vedno znala tudi pohvaliti. Moja vrata so bila odprta za vse – čistilko, stanovalca, svojca … Delala sem v želji, da bi napredovali, da bi bilo ljudem boljše, da bi bili delavci pošteno plačani, da bi bili odnosi in vzdušje dobri, da bi vsak lahko izrazil svoje mnenje. Največja umetnost je znati poslušati,« poudari. In ona je to znala.

Svojo poslovno pot je začela v brežiški bolnišnici kot srednja medicinska sestra, bila je v drugi generaciji, ki je šolanje končala na novomeški srednji medicinski šoli. V petih letih dela v bolnišnici se je, pravi, veliko naučila, to ji je bilo potem zelo v pomoč v domovih za starejše. Nato je dobri dve leti spoznavala življenje v vrtcu, bila leto dni medicinska sestra na Impoljci, nato pa je sedem let vodila dom starejših v Krškem. V tem času je končala višjo in nato še visoko šolo za socialno delo. Vodenje DUO Impoljca, pod okrilje katerega sodita tudi domova upokojencev v Sevnici in Brežicah, krški pa se je pred leti osamosvojil, je prevzela leta 1983 in v njem dočakala upokojitev leta 2008. »A to očitno še ni bilo dovolj,« smeje pove. »Na povabilo znanca sem na noge postavila zasebni dom starejših v Štorah. Tja sem šla za eno leto, ostala pa šest.«

Milka Cizelj je bila vključena v različne odbore, skupine in ustanove, ki so pripravljale in uvajale novosti. Med drugim je bila nosilka raziskave in vizije posebnih socialnih zavodov, ki jo je naročila Skupnost socialnih zavodov Slovenije in je nastala v sodelovanju s prof. dr. Vitom Flakerjem s Fakultete za socialno delo. Raziskava je obravnavala predvsem deinstitucionalizacijo posebnih socialnih zavodov, ki jo je začela izvajati tudi v zavodu na Impoljci; bila je tudi učno gradivo na omenjeni fakulteti.

Z velikim zadovoljstvom se spominja nastajanja nove Impoljce, ki je bila zgrajena v pičlih treh letih v času razpada Jugoslavije. »Zatem je bil obnovljen dvorec Impoljca, ki je z ureditvijo manjših apartmajev za tiste, ki so lahko skoraj samostojno živeli, postal pravzaprav prvi primer oskrbovanih stanovanj v Sloveniji. Prvi pravilniki zanje so nastali prav na tem našem primeru,« razlaga.

V Štorah, kjer je poleg doma starejših postavila tudi sistem oskrbovanih stanovanj, se je poglobila v demenco. »Treba je bilo pripraviti 50 mest in usposobiti kader za strokovno delo z osebami z demenco, ki ga je narekovala spremenjena zakonodaja na področju duševnega zdravja in uvajanja sodobnih strokovnih pristopov za delo s temi osebami.«

A je prišel tudi čas, ko se je Milka odločila zaživeti pravo upokojensko življenje. Seveda dejavno, ker drugače danes zelo vitalna 75-letnica pač ne zna. Je podpredsednica Društva upokojencev Brežice in navdušena članica njegove folklorne skupine, saj so jo vedno veselili glasba, ples in petje, a zavoljo dela in družine za to ni imela pravega časa. Pritegnil jo je tudi projekt Starejši za starejše Združenja društev upokojencev Slovenije, ki je lani praznoval že dvajset let. S svojimi bogatimi izkušnjami je bila sprva izobraževalka prostovoljk in prostovoljcev, ki obiskujejo starejše po terenu, od lani pa je pokrajinska koordinatorka. »Najpomembnejše je prepoznavanje razmer, v katerih starostniki živijo – kako in v kakšnih odnosih, kakšne vrste pomoči potrebujejo in kje to pomoč poiščejo. Največja težava pri starejših je zagotovo osamljenost, veliko breme zanje je zdaj tudi digitalizacija, ki je prisotna na vseh področjih, nerazumevanje odločb, ki jih prejmejo,« razloži.

Seveda vsega tega brez močne podpore družine – hčerke Darje, sina Petra in predvsem moža Boža, s katerim je delila tudi strast do motorjev – ne bi zmogla. »Družina je marsikdaj potegnila ‘ta kratko’,« iskreno prizna Milka Cizelj. »Konec koncev je tudi Darja (od leta 2018 je direktorica DUO Impoljca, op. a.) šla po moji poti, ki jo uspešno opravlja. Peter je glasbeni ustvarjalec, učitelj na bobnih.« Veliko ji pomeni pet vnukov, najmlajši bo letos sedel v šolske klopi, najstarejši pa je že zaposlen. »Ni lepšega, kot kadar se vsa družina zbere za domačo mizo na Piršenbregu, kamor smo se leta 1999 preselili iz Krškega. Za zadnji božič nas je bilo že štirinajst,« zadovoljno pripoveduje. Rada ima naravo, rada čuti zemljo med prsti. »Zato v rastlinjaku in na vrtu pridelamo vso zelenjavo pa tudi nekaj sadnega drevja je posajenega. Ko sem bila še v službi, je bil moj vrt bolj žalosten (smeh). Moraš ga negovati – tako kot človeške odnose. Ljubezen dela čudeže, tudi na rastlinah!«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj