dolenjska

Portret tedna: Štefka Vidic

14.1.2025 | 16:40 | Mojca Žnidaršič

Družina, poštenost, spoštovanje ljudi in dela, pomoč, medsebojno sodelovanje, razumevanje … To so vrednote, ki dajejo smisel in smer življenja Štefke Vidic iz Hruševca v Straži. Da jo kot tako vidijo in doživljajo tudi drugi, se je pokazalo ob njenem nedavnem 60. rojstnem dnevu. Domači so ji ves mesec puščali pisemca presenečenja, vaščani so s člani več »njenih« društev postavili brezo z rožo (mlaj) in pripravili nepozabno druženje; temu je sledilo še praznovanje z družino, s sorodniki in prijatelji, da jubileja ne bo zlepa pozabila, pa so se zelo potrudili tudi v njeni službi – Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto.

Verjetno ni nikogar, ki bi oporekal trditvi, da je Štefka Vidic srce in duša Društva kmečkih žena Novo mesto. Bila je med ustanovnimi članicami in ga vodi že od leta 2001, pred njo ga je prva štiri leta vodila le Magda Golob. Sicer meni, da prihaja čas, da bi vajeti prevzela kakšna mlajša moč z novimi idejami, a če bo treba, bo vestno to poslanstvo opravljala še naprej. »Tovrstna društva so vez preteklosti s sedanjostjo, skrbijo za ohranjanje tradicije in kulturne dediščine, povezovanje, izobraževanje in druženje. Mogoče je bil njihov pomen za samo kmečko žensko v preteklosti še večji, saj so poleg skrbi za družino in gospodinjstvo morale marljivo delati tudi na kmetiji, za neko družabno življenje pa jim je navadno zmanjkalo časa. Čas, ki so ga in ga še preživijo skupaj na izobraževanjih, ocenjevanjih in razstavah dobrot, izletih in na srečanjih, je zato zelo dragocen. Vse to je pripomoglo tudi k urejenosti in napredku na kmetijah, priljubljenosti domačih jedi, ki dobijo tudi sodobnejše različice, in boljšemu položaju kmečke ženske v družbi,« je prepričana.

Med največje uspehe novomeškega društva prišteva po vsej Sloveniji poznano razstavo in ocenjevanje pletenic; letošnja bo že 15. državna in hkrati 18. regijska. Njene pletenice so bile vedno zlate, dvakrat je prejela tudi vse mogoče točke, sicer pa redno posega po najvišjih priznanjih na različnih ocenjevanjih. V Beli Cerkvi je na primer dobila zlato plaketo za tri zaporedna zlata priznanja za kruh. Zelo je ponosna, da so v društvu imeli tudi mlado kmetico leta Petro Dular in kmetico leta Mari Jakše. Po pletenicah so v društvu poimenovali tudi pevsko skupino, imajo pa še manjšo dramsko skupino, ki s krajšimi skeči poskrbi za dobro voljo in smeh.

Štefka je tudi nepogrešljiva članica Turističnega društva Straža, v katero so včlanjeni tudi vsi njeni otroci in njihovi partnerji, ki ga prav tako prek dve desetletji vodi njen mož Pavel. »Greva z roko v roki, doma in tudi sicer, brez vzajemne pomoči in podpore res ne bi šlo. To velja tudi za druge člane naše družine, vsi si pomagamo. Družina mi pomeni vse na svetu, brez nje življenje ne bi imelo smisla,« poudari. Najstarejši sin Peter je magister biotehnologije in dela v Ljubljani, hči Barbara je mojstrica slaščičarstva, najmlajši Tomaž, ki s soprogo Anito živi doma v Hruševcu, pa naslednik in prihodnji prevzemnik kmetije. Posebno veselje ji predstavljajo dva vnuka in dve vnukinji, ki kljub rosnim letom tudi že pridno gnetejo testo, delajo rezance in piškote, pa še marsikaj. »Majhnim otrokom moramo dati možnost, da tako ali drugače ustvarjajo. Naj ne bo nikoli škoda časa, ki jim ga namenimo, to je prava naložba v prihodnost. Najlažje je, da prižgeš televizijo ali mu v roke daš tablico ali pametni telefon, a s tem otroka izgubiš,« resno opozori in nato hitro smeje doda: »Pričakujemo pa že petega vnuka. To bo spet veselo pri hiši!«

Na kmetiji se v svoji osnovni dejavnosti ukvarjajo s prirejo mleka in imajo tudi sodoben hlev z robotsko molžo, sicer pa ima Pavel registrirano dopolnilno dejavnost žaganja in skobljenja lesa, opravlja pa tudi storitve s kmetijsko mehanizacijo. Obdelujejo okoli 30 hektarov zemlje, v vinogradu na Stari gori pa imajo okoli 900 trsov sort za cviček, ki je, kot pravijo poznavalci, res dober.

Vsi polnoletni člani Vidičeve družine so tudi člani Prostovoljnega gasilskega društva Dolnja Straža. Štefka je bila včasih tudi aktivna v tekmovalni ekipi, a je to zaradi družine, dela na kmetiji in v službi, ki je bilo pred leti predvsem terensko, opustila. Jo pa zdaj že nekaj časa vabijo med veterane. »Ko se bodo zadeve umirile in bom imela več časa, zakaj pa ne.«

Počasi se spogleduje z upokojitvijo. Zdaj prek desetletje dela na selekciji krškpoljskega prašiča, ki je edina ohranjena avtohtona slovenska pasma, pred tem pa je opravljala kontrolo mleka. »Rejce imamo po vsej Sloveniji, tudi v Kopru, Lendavi, Bohinju … Zelo nam je pomembno, da je reja razpršena, saj je v primeru izbruha kakšne bolezni večja verjetnost, da se pasma ohrani,« omeni Štefka. No, zdaj bodo tudi pri Vidičevih imeli svojega, sodelavci so ji ga namreč podarili za jubilej.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj