Robert Balen

Pred več kot dvajsetimi leti so krajani Bučne vasi prvič protestno zaprli rondo. Kurjenje, streljanje, glasne zabave in kraje pridelkov, na kar so opozarjali, se danes slišijo precej nedolžno, in marsikdo je takrat na to res gledal kot na nekakšno dolenjsko folkloro. Romi in cviček pač.

V zgodbo se je kmalu vmešala visoka politika, a je zamudila priložnost, če jo je sploh kdaj iskala. Blizu so bile volitve, po teh je problematika nekako potihnila. A le v politiki. V vsakdanjem življenju je ostala. In tiho rastla.

Ne povsem tiho. Mediji smo v naslednjih dveh desetletjih poročali o mnogočem. O zavržnih roparskih napadih, v katerih so bili žrtve stari in obnemogli ljudje. O nasilnih dejanjih in nadlegovanju na osnovnih šolah. Poročali smo o zaseženem nezakonitem orožju. O razbitih gostilnah. O požganem vrtcu. O zažganih balah sena in pretepenih kmetih.

Poročali smo o prejemnikih socialne pomoči, ki si na sodišču privoščijo najdražje odvetnike, pa tudi o ljudeh, ki v istih naseljih kot oni živijo v težko predstavljivi bedi. Poročali smo o poraznem stanju na področju izobraževanja in zaposlovanja. Poročali smo o črnih gradnjah na tuji zemlji, o naseljih brez vodovoda in elektrike. Poročali smo o porokah mladoletnikov. O otrocih, ki imajo otroke. Ker se jih splača imeti.

Poročali smo o napadih na policiste in gasilce. O napadu na župana. O nasilju nad zdravstvenimi delavci. O pretepenih mladoletnikih na sprehajališčih ali kar sredi mestnega trga. O zlomljenih čeljustih, počenih nosovih, razbitih arkadah. O ustrahovanju, grožnjah, izsiljevanju.

Poročali smo tudi o nasilju znotraj romskih naselij. O pretepih z železnimi palicami in sekirami. O strelskih obračunih, tudi smrtnih žrtvah. Poročali smo tudi o bombi, ki je eksplodirala v baraki romske družine.

Poročali smo o dogodkih, ki so za večino prebivalcev Slovenije popolna eksotika. O dogodkih, do katerih drugje kot na Dolenjskem, v Posavju, Beli krajini in na kočevsko-ribniškem območju pravzaprav ne prihaja. 

Kdor je hotel slišati, je slišal. Na žalost je bilo v zadnjih dvajsetih letih malo takih. Dokler se ni zgodil Aco. Zdaj nihče ne more reči, da ne ve.

Kako naprej?

Predsednik vlade Robert Golob se je v nedeljo v Novo mesto pripeljal obkrožen s specialno policijsko enoto. Ne zato, ker bi ga bilo strah Romov, kot to velja za številne Dolenjce, bolj so ga skrbeli drugi. Ampak Novo mesto se je na tragedijo odzvalo dostojanstveno. Žalostno, da predsednik vlade tega ni pričakoval.

Danes se bo v Novo mesto pripeljal še enkrat. S seboj bo prinesel dobesedno čez noč spisano politiko, ki naj bi v jugovzhodni Sloveniji naredila red. Korenček bo zamenjala palica, slišimo, ukrepi bodo radikalni.  

Najbrž je malo takih, ki verjamejo, da se lahko vprašanje romske integracije reši v nekaj preprostih korakih, kot matematično nalogo. Malo spremeniš nekaj zakonov, popraviš nekaj pravilnikov, dodaš nekaj pooblastil, pa se bodo stvari rešile. Ne bodo se. Tudi če bomo sistem do popolnosti optimizirali, bo proces integracije romske skupnosti dolg in naporen, svoje delo pa bodo morali pri tem opraviti vsi. Začenši s policijo, ki se bo morala lotiti tudi preiskovanja vloge organiziranih kriminalnih združb v romskih naseljih, in pravosodjem, ki bo moralo poskrbeti, da bodo kazni resnično dosegle tistega, ki so mu namenjane.

Ampak tu se zadeva šele začne.