posavje

Portret tedna: Gregor Pirš

10.12.2024 | 16:10 | Dragana Stanković

Ni vsak poklic za vsakogar in ni vsakdo za vsak poklic. Toda Gregor Pirš iz Trebeža pri Artičah je prav gotovo na pravem mestu. Zadnjih pet let je ravnatelj Osnovne šole Ane Gale Sevnica, kjer izvajajo program z nižjim izobrazbenim standardom ter posebni program vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in drugimi motnjami.

Devetintrideset učencev iz občin Sevnica, Radeče in Škocjan je septembra s ponosom stopilo skozi vrata nove šole v središču Sevnice, potem ko so se prej več desetletij stiskali v povsem neprimernih prostorih nekdanje meščanske hiše. »Končno smo dobili objekt, ki se mu res lahko reče šola,« pravi Pirš.

Nikoli si ni mislil, da bo kdaj delal v Sevnici, kaj šele, da bo ravnatelj. Kot diplomirani anglist in pedagog je vodenje šole prevzel bolj ali manj po naključju. »Prijavil sem se brez večjega upanja, saj sem bil prepričan, da ker nisem iz Sevnice, niti nimam možnosti. A izbrali so mene,« se nasmehne. Pa vendar mu delo z otroki (in odraslimi) s posebnimi potrebami nikakor ni bilo tuje, saj je že pri osemnajstih začel s prostovoljnim delom v VDC Brežice, pa čeprav je tam sistem, kot pravi, povsem drugačen.

Svojo prvo službo je dobil v Gimnaziji Novo mesto, nato v osnovnih šolah Brežice, Bizeljsko, Globoko ter sevniški šoli Sava Kladnika. »Ko sem nato prišel sem iz vseh teh velikih šol, sem se tu res veliko naučil, predvsem pa sem se naučil eno stvar: v to šolo nikoli ne smeš stopiti z željo, da boš tem otrokom pomagal. Nekdo, ki je od rojstva na invalidskem vozičku, sprejema to življenje takšno, kakršno je, in ne potrebuje pomoči, potrebuje pa spoštovanje. In če ves čas razmišljaš, kako mu boš pomagal, da bi dobil tisto petico in mu namigneš pravi odgovor – a si mu s tem pomagal? Zato ves čas poudarjam, da mora biti naš cilj narediti otroka maksimalno samostojnega, kolikor lahko. Da gre na avtobus ali vlak in si zna kupiti karto, da gre sam v trgovino in ve, koliko denarja mora dobiti nazaj, če je dal 10 ali 20 evrov. Takšne osnovne stvari. In tudi, da ve, kako skrbeti za otroke in za družino, da je dobro, če ima vrt, da je dobro, da ne živi le od socialnih transferjev in podobno. Najprej moraš te otroke spoštovati in nanje ne gledati z viška, da nečesa ne bodo zmogli. Kako pa veš, da ne bodo? To spoštovanje terjam od svojih zaposlenih. Eno je, da si učitelj in da imaš formalno izobrazbo. Drugo pa je humanističen pristop. A trenutno imam odličen kader in sem izjemno hvaležen za to.«

Po njegovem mnenju otroci še vedno pridejo v njihovo šolo prepozno, mnogi šele proti koncu rednega šolanja. Zakaj je torej za otroka bolje, da se, če redne šole ne zmore, čim prej prepiše na šolo s prilagojenim programom? »Primarno gre za samozavest, samopodobo otroka. Tak otrok je v redni šoli zagotovo nekje v ozadju in pogosto dežurni krivec za marsikatero nevšečnost. Ko pa pride k nam, z njim ogromno delamo na njegovi samopodobi, sprejetosti. Še vedno pa so tudi pri nas ocene in tudi pri nas se mora učiti, doseči neke standarde, ocena pet ni kar sama po sebi umevna. «

Razume starše, da jim je težko, ko dobijo odločbo za otroka in ga prvič pripeljejo v njihovo šolo. »Toda ko se kasneje pogovarjam s starši, pogosto rečejo: Nikoli si nismo mislili, da bo naš otrok nastopal, da bo hči imela angleščino pet ali pa da bo dobila zlato priznanje na državnem tekmovanju. Res pa je, da – kar staršem tudi odkrito povem - tak otrok na gimnazijo ne bo šel, pač pa v nek dvoletni program in nato morda še kam naprej. Zagotovo pa bo od nas šel z nekim krogom prijateljem, boljšo samopodobo, mogoče tudi s kakšnim priznanjem. In mnogi starši mi rečejo: Že prej bi ga dali na vašo šolo, če bi vedeli, da bo tako. Opažam tudi trend, da so v zadnjih letih vsi naši otroci, ki so nadaljevali šolanje na srednji šoli, tudi dobili službe. Kajti ni bilo vedno tako. Kvečjemu so bila nekoč za naše otroke rezervirana zgolj kakšna pomožna dela.«

Vse več otrok, ki prihaja na OŠ Ane Gale, ima hude vedenjske težave in jih v rednih šolah ne obvladajo, upada pa zlasti število otrok, ki so kognitivno šibkejši. »Vse več otrok pride k nam iz rednih šol ne le zaradi zahtevnosti programa, pač pa predvsem zato, ker ima naš kader cel spekter specialnih znanj in zna k otroku celovito pristopiti. In seveda zato, ker otroku ne ustreza skupina 25 ali več otrok. V skupini zgolj devetih, desetih otrok pa lahko poskusiš z različnimi pristopi.«

Kot pravi, je skupaj s starši in z učitelji strašansko ponosen ob minimalnih, a izjemno pomembnih napredkih pri otrocih. Bodisi je to refleks požiranja sline ali pa ko otrok, ki se res težko odpre, nekaj zaupnega pove učitelju, morda gre za otroka z vedenjskimi težavami, ki že več tednov odlično funkcionira. »Naši otroci so zelo iskreni, topli, radi se objemajo. Njihov svet je drugačen, toda, kot so zapisali moji predhodniki: da bodo ti otroci uspešni, morajo biti sprejeti takšni, kot znajo biti le oni.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj