kultura

Zdenko razčistil legendo o Nietih

9.12.2024 | 08:30 | I. V.

Brežice - Kar ni zapisano, gre v pozabo, in nezapisane zgodbe njihovi akterji, ko odidejo s tega sveta, odnesejo s sabo. Tako razmišlja Delov novinar Zdenko Matoz, ki že štiri desetletja zapisuje zgodbe o slovenski in tudi tuji popularni glasbi. Svoje prve zapise o Laibach pa Pankrtih in še komu je objavil v Dolenjskem listu, pred dnevi pa je izšla njegova osma knjiga, v kateri ob 40-letnici pank oziroma hardcore skupine Niet odstira tančice z njene precej mistične zgodbe.

Člani skupine Niet z Zdenkom Matozom (četrti z leve) pa urednikom in založnikom ob predstavitvi knjige Pa tako lep dan je bil - Niet - 40 let v Mladinskem centru Brežice. (Foto: I. V.)

Knjigo Pa tako lep dan je bil, ki je ime dobila po širšim množicam najbolj znani skladbi te skupine, je Zdenko Matoz sinoči predstavil v domačem Posavju, v brežiškem mladinskem centru, kjer je predstavitvi knjige, ki je izšla pri brežiški založbi Primus, sledil koncert skupine Niet, za ogrevanje pred njenim nastopom pa je nabito polno prizorišče ogrela šentjernejska skupina Ember.

S knjigo je pred leti Zdenko Matoz obeležil tudi dvajsetletnico skupine Orlek, tako da je Pa tako lep dan je bil njegova druga tovrstna knjiga. Na predstavitvi je med drugim poudaril, da mora imeti skupina, da se o njej napiše knjigo, dobro zgodbo. Niet jo po prebranem sodeč ima, od svojega nastanka in prvega nastopa na odru v prvih minutah leta 1984, nastopa na Novem rocku istega leta, tragični heroinski zgodbi svojega pevca Primoža Habiča, razpadov in ponovnih rojstev, turneje po Franciji in obiska Pariza, kjer so se nekateri člani povzpeli na Eifflov stolp, drugi pa na tamkajšnje prostitutke, pa tudi zgodbo Igorja Dernovška, ki avtorsko stoji za praktično vsemi skladbami in besedili Nietov. Niet je verjetno najbolj kultna slovenska zasedba, kar je tudi posledica dejstva, da njeni številni privrženci o njej prav veliko niso nikoli vedeli, tako da so o njej krožile številne urbane legende, ki pa so se večinoma izkazale za neresnične. Številne tančice skrivnosti so zdaj odstrnjene, a vse še vedno ne.

Zdenko Matoz je Ločan. Iz Loč, najjužnejšega štajerskega kraja, se je prvič "izselil", ko je prestopil šolski prag dobovske osnovne šole, gimnazijo je obiskoval v Brežicah in zadnji dve leti po spletu okoliščin zaradi takrat še poskusne uvedbe razvpitega usmerjenega izobraževanja v Celju. Za študij novinarstva se je odločil, da bi lahko zastonj hodil na koncerte, pove v smehu, in si tako zapečatil poklicno pot. Začel je, kot rečeno v Prilogi Dolenjskega lista, ko jo je sredi osemdesetih let urejal še Marjan Bauer, po diplomi pa se je zaposlil pri Delu in zanj opravil več kot štiri tisoč intervjujev s slovenskimi in tujimi glasbeniki in skupinami, ki jim je prisluhnil na še več koncertih. Med glasbeniki kroži trditev, da če o tebi ni pisal Zdenko Matoz, v glasbi ne pomeniš prav veliko.

Kot rečeno, je knjiga izšla pri Brežiški založbi Primus, da je temu tako pa je zaslužen predvsem ob ženi Neveni solastnik in prokurist založbe Damjan Racman. »Včasih mora človek izdati kakšno knjigo za svojo dušo,« je pojasnil ob predstavitvi.

Ob tem se samo od sebe postavlja vprašanje, ali ne bi posavska naveza, ki je sodelovala pri nastanku knjige o Nietih vajo ponovila še z domačo posavsko skupino Demolition Group. Obljube nismo dočakali, a tudi besede ne ni bilo slišati.

‹ nazaj