dolenjska

Za nas samoumevno, za nekatere nepredstavljivo

7.12.2024 | 18:00 | Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv

Neža Kastelic želi pomagati in pomaga. Zato se je odločila za zdravstvo, končala je študij zdravstvene nege, njena dolgoletna želja pa je bila tudi prostovoljno delo v misijonu. Letos poleti je pet tednov s še šestimi mladimi preživela na Madagaskarju. Za njo je nepozabna izkušnja, ki jo je preoblikovala, in priporočila bi jo vsakemu, da jo doživi.

Neža z malim Malgašem v Akamasoi, kjer so obiskali Pedra Opeko.

»Že od mladih nog so mi bili pri srcu misijonarji in njihove zgodbe. Občudovala sem jih kot poštene, dobre, preproste in delavne ljudi, ki so pomagali najrevnejšim, da bi zaživeli bolj človeka vredno življenje, da bi prišli do neke osnovne izobrazbe, boljše medicinske oskrbe in podobno,« pove 24-letna Mirnopečanka. »Doma imamo kmetijo, kjer nas je pet otrok in jaz sem najstarejša. Oče je kmetijo prevzel od staršev, mama pa je vrsto let delala kot patronažna sestra,« doda. Vrednote, ki jih je dobila doma, so jo oblikovale v čutečo in nesebično osebo, kar ji zagotovo zelo koristi tudi pri njenem delu v zdravstvu.

PRVIČ POT PREPREČILA KORONA

V misijon Ampitafa se je podala prek programa Pota, ki že 19 let omogoča mladim prostovoljno delo v misijonih po vsem svetu. »V program sem se prijavila leta 2019, takoj ko sem postala polnoletna. Morala bi iti v Brazilijo, potem pa je prišla epidemija korone in ostali smo doma. Bila sem razočarana. In ker sem se takrat vsak dan vozila mimo največjih novomeških romskih naselij v dom starejših občanov, kjer sem delala kot študentka, sem pomislila, da mi morda ni treba potovati na drug konec sveta, da bi lahko pomagala. Takrat tega sicer nisem uresničila, zato pa v romskem naselju Brezje pomagam zdaj. Ob pomoči Matica Vidica sem ga začela redno obiskovati, romskim otrokom želim predati vrednote dela, medsebojne pomoči in sodelovanja. Stiske in problematike so na Madagaskarju in pri nas zelo podobne: revščina, nasilje, alkoholizem in vraževerje. Smetišče, ki je tako zelo značilno za Madagaskar, najdemo tudi pri nas, je simbol za ljudi, ki so izključeni iz družbe in nimajo možnosti za dostojno življenje,« pripoveduje.

Skupina prostovoljcev na ljubljanskem letališču pred odhodom, Neža Kastelic je druga z leve. (Foto: spletna stran Pota)

A lani decembra je poskusila znova, čeprav se je ravno zaposlila. Postala je članica zdravstveno-tehnične ekipe prostovoljcev, ki je odšla na Madagaskar. »Zdravstveno smo sestavljale tri medicinske sestre, tehnično pa trije fantje in eno dekle, prišli smo iz različnih koncev Slovenije. Pred odhodom smo imeli kar nekaj dela, zbirali smo denar za misijone, otroška oblačila za bolnišnico in porodnišnico, zdravila, sanitetni in drug material, kar smo odnesli s sabo. Pri zdravstvenem delu nam je z nasveti veliko pomagala zdravnica družinske medicine Ana Fajmut iz Koroške, ki je bila že večkrat na Madagaskarju. Svoje stroške – cepljenja, zdravila proti malariji in letalske karte – smo pokrili sami,« oriše Neža, ki so ji zelo šli na roko tudi v službi in ji odobrili pettedensko odsotnost z dela.

ŠEST UR ZA 60 KILOMETROV

Že sama pot na Madagaskar je bila dolga in zanimiva. Najprej so leteli dve uri do Istanbula, potem 12 ur do Mauritiusa in na koncu še dve uri do glavnega mesta Madagaskarja, Antananariva. Od tod je bila še ura vožnje do misijonarja Pedra Opeke, pri katerem so preživeli nekaj dni. Pot proti jugu do misijona Ampitafa, ki ga vodi misijonar Janez Krmelj, je trajala dan in pol – 22 ur, da so prišli do Farafangane ob Indijskem oceanu, nato dve uri do Vangaindrana in še šest ur do Ampitafa.

»Teh zadnjih šest ur je bilo res nekaj posebnega. Z vso prtljago, poleg svojega nahrbtnika in manjše potovalne torbe smo imeli še štirinajst potovalk po 23 kilogramov, smo se stisnili v staro reševalno vozilo, ki smo ga morali potisniti, da je vžgalo, med vožnjo ponoči pa smo na sprednji del obesili naglavne svetilke in si osvetljevali pot. Če smo teh šest ur potrebovali, da smo prevozili borih 60 kilometrov, si lahko predstavljate, kakšna je bila ‘cesta’,« smeje obuja spomine.

  Prenova župnišča v Vantanatu

V misijonu, kjer je medicinsko-šolski center sredi ničesar in pokriva 100 kvadratnih kilometrov veliko območje, so jih lepo sprejeli. »Slovenskih obiskovalcev so vajeni in nam zaupajo. Tako tudi znajo kar nekaj slovenskih besed, sploh otroci. Sicer govorijo malgaško, angleško skoraj ne, se pa to učijo v šoli. Tako smo si pri komuniciranju ob slovenščini pomagali tudi s kretnjami. Potem smo se kakšno malgaško besedo naučili mi in je šlo lažje. Bolj izobraženi in v mestih govorijo malo tudi francosko,« pove Neža.

PLAČUJEJO TUDI Z JAJCI

Ekipa mladih prostovoljcev je pomagala v misijonu, v sklopu katerega so bolnišnica, porodnišnica in zobozdravstveni dispanzer pa tudi osnovna in srednja šola. »Njihovo bolnišnico težko primerjamo z našimi, je objekt z dvema ambulantama in dvema sobama z osmimi posteljami v vsaki, v porodnišnici pa je ena porodna soba, in ko porodnica rodi, takoj vstane in gre v sosednjo sobo, v kateri so postelje. Janez Krmelj pa je ob koncu našega bivanja povedal, da so dobili načrt za gradnjo dvonadstropne bolnišnice, tako da bo nekoliko več prostora. Zdravstvene storitve in šolanje so plačljivi, a v misijonu cenejši kot drugod. Plačujejo jih tudi z materialnimi dobrinami. Zdravstveni pregled za otroka je eno kurje jajce in za odraslega dve, porod pa 20 jajc,« opisuje.

Eden od njihovih projektov je bila tudi prenova župnišča v dve uri oddaljeni podružnici v Vantanatu, prebarvali so ga od zunaj in znotraj, iz lesa naredili mizo in klopi, poličnik in vrata. V času njihovega misijona so med drugim naredili vrata za stranišče v hiši, v kateri so bivali, da bo njihovim naslednikom lažje, saj ga je od spalnic ločila le zavesa. Tuširali so se z deževnico, perilo oprali v reki tako kot domačini, ki v njej pomivajo tudi posodo in se umivajo.

  Porodna soba v misijonu Ampitafa

»Tamkajšnji prebivalci živijo zelo preprosto. Hiške iz spletenih palmovih vej so majhne in nizke, z enim osrednjim prostorom brez pohištva, v njih praktično le spijo, sicer so zunaj ves dan. Pitne vode, kot jo imamo mi, ni, tudi hrana je preprosta. Riž je bil za nas na meniju trikrat na dan, obogaten s kakšno prilogo, domačini pa so revni in nekateri riž jedo samo enkrat na dan. Zelo so se potrudili in nam postregli še s svežim zeljem ali fižolom, priskrbeli so nam tudi nekaj mesa in majhne ribe. Lačni nismo bili, je pa res, da smo v začetku imeli nekaj težav, ker smo navajeni precej bolj bogato jesti in nam je primanjkovalo energije,« pripoveduje. Pripravijo tudi zelo dober bananov kruh in bananove specialitete, nadaljuje, saj imajo veliko banan različnih velikosti in okusov, nekatere kuhajo, druge pečejo, jih posušijo na soncu ipd. V predelih Madagaskarja, ki so bogatejši in kjer se ukvarjajo s turizmom, pa se dobi vse, doda.

Rešilcu, ki je prišel po mlade prostovoljce, so morali pomagati, da je vžgal.

TUDI DUHOVNA IZKUŠNJA

Z domačimi so imeli stike po družbenih omrežjih, kadar so le utegnili, njih je Neža tudi najbolj pogrešala, čeprav se je imela na Madagaskarju zelo lepo. »Šele ko si zdoma, nekje, kjer za nas povsem osnovne stvari, kot so pitna in topla voda, elektrika ves dan, radiator, postelja, vrata na stranišču, niso nekaj običajnega, se dejansko zavedaš, kaj imaš. In da so odnosi, spoštovanje do sočloveka tisto, kar največ šteje,« meni. Kakšno moč imajo človečnost, preprostost, potrpežljivost, vztrajnost, pa je spoznala ob delu misijonarjev. In to jo vodi tudi pri delu z Romi. »Pedro Opeka je dejal: ‘Največ, kar lahko naredimo, je, da smo skupaj z ljudmi in podiramo zidove rasizma, ki jih je zgradil človek,’« še poudari Neža Kastelic.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj