dolenjska

Še sem živ, pravi energični 90-letnik

18.11.2024 | 13:40 | Lidija Markelj

Stane Cerar iz Gotne vasi pri Novem mestu, po rodu Belokranjec, ni čisto navaden 90-letnik. Za njim je zanimivo življenje, a tudi zdaj, na stare dni, ko je 16 let vdovec in v hiši živi sam, ga kar ni mogoče ustaviti od energije in zadovoljstva.

Stane si presrečen krajša dni tudi na svojem sintetizatorju. (Foto: L. M.)

Ob srečanju je ves vesel in poskočen: pokaže na stojalo za perilo, ki ga pred hišo popravlja sosedi, pa potem ponosno na visok in okrašen mlaj, ki so mu ga družina, sorodniki ter prijatelji iz gasilskih, vinogradniških in vozniških vrst postavili ob okroglem jubileju. V garaži razkazuje svoje lesene izdelke, zlasti vinogradniške pipe velikanke in še kaj, s čimer si krajša dni. Malce kasneje mi v kuhinji že ponuja kokošjo juhico.

Da ima Stane Cerar res 90 let? Težko je verjeti. »Še sem živ!« nasmejano pravi ob vseh doživetjih in dvajsetih čudežnih preživetjih, ki jih med drugim opisuje v svoji novi knjigi s prav takim naslovom, Čudežna preživetja, ki je nedavno izšla pri Založbi Snovanja Društva upokojencev Novo mesto. Gre za darilo pesniku in piscu za njegov visoki jubilej, še posebej sta zanjo zaslužni Stanetovi prijateljici iz literarnih vrst, Anica Vidmar in Marinka Marija Miklič, ki sta knjigo uredili in pripravili za tisk.

VESEL KNJIGE

Stane je knjige zelo vesel, saj je njegova prva – prej je nekaj spominov popisal v brošurah. V knjigi je zajel svoje življenje – v pesmih in prozi. Je odkrit in osebno izpoveden, iz pisanja je čutiti vedrino, humor in optimizem, ki zaznamujejo njegovo življenje, spomini pa imajo posebno vrednost kot dokument časa, ki počasi, a vztrajno tone v pozabo.

Predvsem pa se v knjigi Stane Cerar iz Doblič pri Črnomlju, kjer se je leta 1934 rodil kot deseti od enajstih otrok, predstavi kot preprost in delaven človek, ki ima rad svojo družino in prijatelje, ter kot dober kristjan in zaveden Slovenec.

Skiro kvintet je Stanetova inovacija. (Foto: L. M.)

VSAJ 20 ČUDEŽEV

Življenje je že samo po sebi čudež, Stanetovo pa je bilo vseskozi prepleteno z drobnimi čudeži, za katere danes pravi, da so bili resnični. »Ko tako razmišljam, kaj vse sem že doživel, kolikokrat sem za las ušel smrti, rečem le, da me je rešila Mati božja,« pravi.

Že ob rojstvu je preživel po čudežu, pravzaprav zaradi kozjega mleka in sestre Ančke, ki je bila takrat stara osemnajst let. V družini so pred njim umrli trije otroci in tudi Stanetu so že prižgali vse sveče pri hiši, saj ni sprejemal hrane, zdravnika pa ni bilo. Le kozje mleko, ki ga je sestra hodila iskat k mežnarici na Planino, mu je ustrezalo in ga rešilo.

Stane je preživel tudi nesrečen udarec ob skalo, ko je v Belo krajino leta 1935 pripeljal prvi avto in sestra Ančka ni bila dovolj pazljiva varuška. Po čudežu je preživel tudi, ko mu je po neumnosti izstreljena partizanska krogla švignila mimo glave; ko je z divjo vožnjo na saneh treščil v oreh; ko si ga je zaželela Dobličica in ko ga je hotela pogoltniti Lahinja; ko ga je skoraj »pohodil« avto pa ko ga je skoraj zasipalo v rudniku Kanižarica v Črnomlju, kjer je začel delati kot mlad fant po vojski, ki jo je služil v Titogradu. Za rudarsko delo naš sogovornik pravi, da je to najtežje delo na svetu: naporno in nevarno. Stane je zdržal dve leti, nato pa je do upokojitve prišel kot poklicni voznik. Avtoprevoznik je bil od leta 1954, prevažal je predvsem hlodovino in les, in tudi kot voznik je marsikaj doživel.

Del Cerarjeve pesmi, posvečene Dolenjskemu listu

DOBRA DELA

Stane Cerar je od doma prinesel še eno lepo doto – dobrosrčnost. Pomagal je mnogim ljudem pa tudi župnikom po dolenjskih in belokranjskih župnijah. Ničkolikokrat jim je priskrbel drva, pa je v tistih »trdih« komunističnih časih zaradi tega marsikaj tvegal. A vse se je dobro izšlo. Tudi vsa dobra dela za »božji lon« Cerar popisuje v svoji knjigi. Vera mu pomaga v življenju in še zdaj ni nedelje, da ne bi odšel k maši.

Okrasne lesene pipe za sode so lepo darilo. (Foto: L. M.)

Stane je hvaležen tudi za svojo družino. Ženo Milko, s katero sta v lepem sožitju živela 48 let, si je našel kar v rodni vasi Dobliče. Dom sta si uredila v Gotni vasi v Novem mestu in se veselila odraščanja treh hčera: Majde, Teje in Stanke. Vse imajo svoje družine in Staneta danes razveseljuje že sedem vnukov in sedem pravnukov. Najlepše je, kadar se vidijo, poklepetajo, praznujejo. Eden od vnukov je član ansambla Mladi Dolenjci in prav on je Staneta spodbujal k pesnjenju, da bodo fantje peli njegove verze. To se je res zgodilo in Stanetu so polepšali tudi 90-letnico.

ORGLE PRI 78 LETIH

Žal je Stane zelo na hitro pred 16 leti ostal vdovec in kar solzne oči dobi, ko se spominja šoka ob izgubi žene. Posredi je bila bolezen. Kljub vsemu ni obupal in si je znal osmisliti življenje tudi sam. »Nikoli mi ni dolgčas, vedno kaj delam. Komu kaj popravim, nabrusim nože sosedi, komu nabrusim koso ali srp, saj tega nihče več ne zna. Rad si tudi skuham, pospravim, zvečer pa v mraku prisluhnem Radiu Ognjišče. Nepogrešljiv mi je tudi Dolenjski list,« pove Stane, ki je svojemu četrtkovemu prijatelju ob 50-letnici obstoja napisal celo pesem.

Stane, ki ga vse življenje spremlja glasba in si je prvo harmoniko kupil za prvo plačo v rudniku, pa se je pri 78 letih vpisal celo v orglarsko šolo v Baragovem zavodu Novo mesto. Do takrat je igral le po posluhu, zdaj pa se je naučil tudi not in naredil pet let glasbene šole. »Bilo je zanimivo, sami mladi in jaz starec. Profesorica je rekla, da takega učenca še ni imela. Trudil sem se, se učil in vadil,« pripoveduje in mi v kuhinji z veseljem zaigra nekaj pesmi na sintetizator. Skupaj celo dvoglasno zapojeva in sva vesela.

VOZI AVTO IN KOLO

Leseni ključi velikani so Stanetovo delo. (Foto: L. M.)

Stane, ki še vedno vozi tudi avto in se s kolesom pogosto odpravi po kakih opravkih v Bršljin in še kam, prisega na to, da je lepo živeti v družbi, »biti sam pa je ena velika žalost«. Rad se druži s prijatelji iz PGD Šmihel pa s tistimi iz Združenja šoferjev in avtomehanikov Novo mesto, z vinogradniki, krajani in drugimi. Tudi z literati upokojenci iz sekcije Snovanja pri DU Novo mesto. Na raznih prireditvah svoje pesmi vedno recitira na pamet in zelo doživeto. »Kadar nastopim v domu starejših občanov, vse prebudim in razvedrim. To mi je lepo. 80 svojih pesmi znam na pamet,« pove 90-letnik Stane Cerar, ki strne, da je s svojim življenjem zadovoljen. K sreči večjih zdravstvenih težav nima.

»Spim kot angel. Res pa je, da ne grem prav nikoli razburjen ali jezen v posteljo,« pove. Morda pa se tudi tu skriva recept za dolgo in zadovoljno življenje.

‹ nazaj