dolenjska

Komentar: Ko je župan brez zob

20.10.2024 | 19:30 | Igor Vidmar

Politična satira je stara obrt. Med začetniki te obrti so bili na svoj način tudi dvorni norci. Po naše je dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo. Po angleško se dvornemu norcu reče court jester, po francosko fou du roi, nemško Hofnarr in špansko bufón. Verjetno imajo tudi drugi jeziki svoja poimenovanja. Čeprav so imeli dvorne norce za norce, so bili to večinoma zelo inteligentni in duhoviti ljudje, ki so znali svojim gospodarjem s šalami povedati tudi kakšno resnico, ki se je drugi niso upali izustiti. A njim ni nihče zameril.

Karikatura tedna

Njihovo vlogo so v sodobnosti prevzeli satiriki, humoristi in karikaturisti. Frane Milčinski Ježek je s svojimi pesmimi in domislicami znal zavito v humor pošteno okrcati tiste zgoraj. O tem, kako je zaradi tega kdaj padel tudi v nemilost, obstajajo anekdote, ki držijo ali pa tudi ne. Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža je marsikaj povedal z likom Petrice Kerempuha. Starejši se morda še spomnijo TV Žehtnika in kultne satirično-humoristične radijske oddaje Moped Show, v kateri je Tone Fornezzi Tof s sodelavci neusmiljeno obravnaval napake aktualne oblasti. Odlične satirične oddaje TV Poper se spomni le še redko kdo, saj je bila na sporedu žal le dve leti, bodo pa za vedno ostale v spominu televizijske satirične oddaje, ki jih je na TV Slovenija vodil Sašo Hribar, ki je spomenik slovenski satiri vse do svoje prezgodnje smrti vsak teden znova postavljal z Radiem Ga ga. Njegov dolgoletni sodelavec in na neki način tudi učenec Tilen Artač ga je zdaj dostojno nasledil.

V politični karikaturi podobno vlogo, kot jo je igral Sašo Hribar na radiu, igra Tomaž Lavrič s svojim satiričnim likom Diarejo, ki se v Mladini neprekinjeno vsak teden pojavlja vse od leta 1988. Za njegove karikature, v katerih se je marsikdaj pojavil tudi Borut Pahor, mu je ta kot predsednik države podelil medaljo za zasluge Republike Slovenije. Politična karikatura se med drugim tradicionalno pojavlja tudi v osrednjem slovenskem dnevniku Delo, kdaj pa kdaj pa tudi v Dolenjskem listu, bodisi v karikaturi tedna ali pa v rubriki Ena gospa, ki je sicer dvajset let starejša od Diareje in bi ji bila lahko tudi mama.

Dolenjski list je eden redkih slovenskih časnikov, ki daje s svojimi tako imenovanimi komunskimi kronikami, kot so Novomeška kronika, Sevniški paberki, Črnomaljski drobir, Ribniški zobotrebci in ne nazadnje Sprehod po Metliki, sorazmerno velik poudarek satiri, tudi politični satiri. Še globoko v prejšnjem sistemu je nerodnosti lokalne politike in deviacije samoupravnega sistema po svoje v svoji satirični kolumni obravnaval Toni Gašperič. Nič kaj prizanesljiv ni bil. In to v lokalnem okolju, kjer je to precej težje, kjer vsak vsakega pozna in vsak vsakemu zameri.

Če se v nekem slovenskem listu kdo norčuje iz Donalda Trumpa, se ta ne bo razburjal, saj v nasprotju s svojo ženo najbrž ni še nikoli listal Dolenjskega lista. Tudi iz slovenskih politikov se da načelno še kar dobro norčevati, pa se ti ne odzovejo. Nekateri zapisano celo razumejo. So politiki, ki so bili ali pa so še zelo primerni glavni junaki satiričnih zgodb pa tudi hvaležne žrtve imitatorjev, na primer Karel Erjavec s svojo govorno napako, Milan Kučan zaradi nizke rasti, Janez Janša s svojo dolenjščino in v prejšnjem sistemu Stane Dolanc s svojo obilno postavo in tudi z govorno napako. Urbana legenda pravi, da je Stane Dolanc zbiral šale na svoj račun in se jim skupaj s sodelavci smejal. Najbrž ni bil edini s tovrstno zbirateljsko žilico. Nekateri so šale in satirične zapise zbirali iz drugih razlogov, da so jih kot dokazno gradivo predložili sodišču, kadar so tožili avtorje. Tak zbiratelj je bil tudi nekdanji novomeški župan Franci Koncilija. Drugačno taktiko je znal ubrati njegov naslednik Boštjan Kovačič, ki je ob srečanju z avtorjem zapisa, v katerem je bil grdo nasajen, le zažugal s prstom, potem pa avtorja umotvora pohvalil za zapisano in povabil na kavo, ob kateri sta se pogovarjala o čisto drugih stvareh.

Se pa zgodi, da če že zapisane bodice razumejo politiki, ki so jim namenjene, jih ne razumejo nekateri bralci. Ko je pred leti v šentjernejskem občinskem svetu iz koalicije izstopil romski svetnik, s čimer je župan izgubil večino, je avtor Šentjernejskih črepinj zapisal, da je župan brez glasu romskega svetnika le še brezzobi tiger, v Šentjerneju pa se je razširila novica, da v Dolenjskem listu piše, da njihov župan nima zob.

Da je politična satira v lokalnem okolju občutljiva stvar, dobro ve tudi Matjaž Rus, ki je pred kratkim izdal zbirko zapisov iz satirične rubrike Dolenjskega lista Sprehod po Metliki. Dokaz, da je bil pri svojem početju dovolj spreten, ne žaljiv in ravno prav zafrkljiv, je izdajatelj njegove knjige: metliški mestni svet, v katerem sedijo mnoge tarče njegovih zgodb.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj