dolenjska

Portret tedna: Franc Hudoklin

10.9.2024 | 18:00 | Lidija Markelj

Prav v jubilejnem letu, ko Društvo upokojencev Šentjernej praznuje 70 let delovanja, so spomladi za novega predsednika izbrali Franca Hudoklina iz Gorenje Stare vasi, večini znanega predvsem kot dolgoletnega župana šentjernejske občine. Hudoklin ima sedem let manj kot društvo, v upokojenskih vrstah pa je čisto mlad, leto dni.

Po vseh delovnih izkušnjah, tudi v politiki, nihče ne dvomi, da nove funkcije ne bi zmogel. »Za upokojenske pravice se bomo borili tudi pred Zvezo društev upokojencev v Ljubljani, če bo treba,« pravi Hudoklin, kritičen do te osrednje organizacije, ki po njegovem mnenju premalo stori za upokojence.

Zdaj je tudi sam med njimi. Iz delavsko-kmečke družine, v kateri je Franc odraščal z bratom, je prinesel delavnost, vztrajnost in smisel za red. Kot strojni ključavničar se je po šoli zaposlil v šentjernejski Iskri, si ustvaril družino, začel zidati novo hišo. Z majhnimi prihodki ni bilo preprosto, zato je delal še po službi: po vsej Sloveniji je prodajal posodo Tupperware, mesne izdelke, deset let je bil inkasant za RTV-naročnino.

»Bilo je zelo naporno obdobje, a drugače ni šlo,« se spominja Hudoklin. Stečaj Iskre je dočakal kot predsednik sindikata. Nato si je pet let služil kruh v novomeškem Revozu. Prišla je osamosvojitvena vojna in Franc je leto dni deloval kot rezervni policist: na terenu, ob državni meji, na avtocesti. Večkrat je bil tudi v smrtni nevarnosti, »a takrat ne misliš na to,« pravi.

Z demokratizacijo Slovenije so se začele spremembe dogajati še v lokalnem okolju. Šentjernejčani so se odločili za odcepitev od novomeške občine, Franc Hudoklin pa je postal prvi župan in bil na to mesto nato izvoljen še štirikrat. »Presenetilo me je, da sem na prvih volitvah prepričal občane, saj si takrat res nisem predstavljal, kaj pomeni lokalna skupnost, katere bodo njene naloge, pristojnosti, kaj vse me čaka,« pripoveduje Franc, vseskozi zvest SLS. Prej je osem let predsedoval Krajevni skupnosti Orehovica in očitno so ljudje v njem že videli neke vodstvene in organizacijske sposobnosti ter mu zaupali.

Začetek je bil težek, prizna. »Kot župan sem imel pol leta pisarno kar v avtomobilu, bil sem sam, brez ekipe, ki se je počasi osnovala. Sam sem pisal občinske odloke in jih še pred delitveno bilanco dajal v pregled novomeškim občinarjem. Treba je bilo zastaviti razvoj občine, se lotiti gradnje komunalne in cestne infrastrukture. Ničkoliko poti je bilo potrebnih v Ljubljano na razna ministrstva, da stkeš vezi in prideš do denarja, tudi evropskih nepovratnih sredstev. En mandat je naš proračun štel celo 16 milijonov evrov,« se spominja Franc Hudoklin. Kljub naporni službi, zaradi česar je trpela tudi družina, je vedno pomagal staršem pri delu na domači kmetiji in poleti je ničkolikokrat odšel kosit zgodaj zjutraj, ob 7. uri pa je že sedel v županski pisarni.

Tudi tisti, ki jim Franc ni bil blizu, so morali priznati, da se je pod njegovim županovanjem v Šentjerneju in okolici res veliko naredilo, da je kraj postal urejen in razvit. Napredek je bil očiten, mnogi so se čudili. A zapletlo se je s komunalno zgodbo in Hudoklinov peti županski mandat je bil zadnji. »Ureditev kanalizacije je bila evropska direktiva in koncesionarja so kot najboljšo takratno rešitev potrdili pravni svetovalci in država, orali smo ledino v Sloveniji. A politični projekt nekaterih, kako se znebiti Hudoklina, je uspel. Bili so protesti občanov, marsikaj se je dogajalo, kar je bilo zame velika travma,« odkrito pove Hudoklin, še danes prepričan, da je bila koncesija prava rešitev. »Čas bo sicer pokazal svoje,« doda.

Hudoklin je potem še kandidiral za župana, neuspešno, danes pa je občinski svetnik. V nasprotju z mnogimi ni tiho, veliko se oglaša, dobre stvari pohvali, kaj pa tudi pokritizira. Vse to pogreša od novih obrazov.

Je razočaran, ker za vseh 20 let županovanja in gotovo tudi dobrega dela za domači kraj in ljudi ni prejel niti občinskega priznanja? »Drugi ocenjujejo moje delo in odločajo o priznanjih. Vem samo, da sta bila moje darilo ob koncu županovanja brezposelnost in sodišče. Pristal sem na zavodu za zaposlovanje, kar naenkrat ni bilo prijatelja, ki bi mi pomagal. Upokojitev sem nato dočakal zaposlen na šentjernejski čistilni napravi. Ogromno denarja sem zmetal tudi za odvetnike. Sedem let sem bil stalni gost na novomeškem sodišču. Zdaj je vsega konec in vesel sem, da sem dokazal, da sem delal pravilno, ne glede na vse očitke,« pove sogovornik.

Stresno župansko delo in poznejše dogajanje ni bilo brez posledic, na kar je v preteklem letu Franca opozorilo zdravje. A se ne da, veliko hribolazi in kolesari. Nemalokrat se mu pridruži tudi partnerka Slavica. Veliko veselje mu predstavlja delo v vinogradih v Orehovici, kjer obdeluje kar 1.400 trt, pa vrt in sadovnjak na domači kmetiji. Najlepše pa je, ko se zbere skupaj vsa njegova širša družina s kar osmimi vnuki. Takrat je županska zgodba zelo daleč.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj