posavje

Portret tedna: Petar Dimitrovski

13.8.2024 | 19:00 | Dragana Stanković

V slovenskem (in tudi mednarodnem) svetu ribolova je Petar Dimitrovski znano ime že desetletja, v zadnjem mesecu pa sploh. Konec julija je kot predsednik Ribiške družine Brežice kot glavne organizatorice, seveda s pomočjo sodelavcev in širše ekipe, odlično izpeljal svetovno prvenstvo v športnem ribolovu na brežiškem jezeru, kar je bila tudi ena izmed njegovih dolgoletnih želja. Tekmovanje velja za eno najuglednejših ribiških tekmovanj, po koncu tokratnega prvenstva pa je bil deležen samih pohval. In tudi sam se vedno, ko ima priložnost, zahvali vsem, ki so kakor koli pomagali pri izvedbi te pomembne mednarodne prireditve. »To bo kar lep zaključek mojega vodenja Ribiške družine Brežice,« pove.

Ribiško družino vodi že osemnajst let. Po tehtnem premisleku pa se je odločil, da na skupščini prihodnje leto vodstveno mesto prepusti naslednikom. »Štiristo članov nas je in dostikrat tudi štiristo različnih mnenj. A kljub temu smo se vedno znali uskladiti. Po koroni pa je človeški egoizem še bolj stopil v ospredje. To me je začelo precej moriti in je tudi eden izmed glavnih razlogov za mojo odločitev. Bom pa rade volje pomagal, če me bodo potrebovali. Moram pa reči, da sem imel ob sebi res odlično ožjo ekipo sodelavcev.« Po nedavni upokojitvi se je poslovil tudi od vodenja ribiške trgovine in jo prepustil sinu, še vedno pa mu pomaga s svojim delom in z znanjem. »Dokler sva z ženo zdrava, si tudi želiva še malo užiti življenje, spoznavati svet. Vedno sem si želel, na primer, obiskati ameriški kontinent.«

»Ampak tekmovati pa še ne bom prenehal,« hitro pristavi Dimitrovski, ki je lani s svetovnega prvenstva veteranov v športnem ribolovu v Franciji prišel »bronast«. Štirideset let je že, odkar je prvič nastopil na svetovnem prvenstvu v lovu rib s plovcem, takrat še v barvah nekdanje Jugoslavije. »S 24 leti sem bil najmlajši član v reprezentanci. Takrat sem bil nesramno mlad, na lanskem prvenstvu pa sem bil nesramno star,« se nasmehne. Spomini so seveda lepi. »Na moje prvo svetovno prvenstvo, ki je bilo v Yverdonu v Švici, smo se odpravili z vlakom. Ko smo prispeli do Milana, so po nas prišli šoferji s konzulata, nas odpeljali v hotel in naslednji dan naprej. To so bili res neki drugi časi.«

In tudi ribolov je bil očitno veliko bolj cenjen v športnem smislu, kot je danes. Naslednje leto je Dimitrovski na svetovnem prvenstvu dosegel šesto mesto in prejel zlati znak SFRJ za vrhunske športne dosežke. Dobil je enak znak kot legenda svetovne atletike in eden najboljših skakalcev v daljino vseh časov Nenad Stekić, ko je skočil do evropskega rekorda.

Ribolov ga je zasvojil že kot otroka, njegova prva ribiška palica je bila »koruznica«. Takoj ko je dobro shodil, je staršem tu in tam skrivaj ušel k bližnji Savi. Ko se je družina leta 1968 iz Žadovinka pri Krškem preselila v Brežice, pa je začel spoznavati »pravo« ribičijo, športni ribolov, sodobno ribiško opremo. »Voda ti pride v kri. Nekoga potegne, drugega malo manj. Še danes grem rad k reki, tudi če ne lovim. Ob njej se sprostim. Predvsem Krka, ki je še prvobitna, je nekaj prečudovitega.« Kdo pa je dober ribič? Kakšen človek mora biti? »Predvsem je to nekdo, ki je zaljubljen v naravo,« odločno pove. Pa ima torej raje Krko ali Savo? »Vsekakor Krko,« izstreli. »Krka ima svoj umirjen tok, še vedno je tista prava, pristna, ima svoj čar. Savo pa so močno spremenili. Je pa res, da če ne bi bilo jezera na Savi, tudi ne bi mogli izpeljati svetovnega prvenstva.«

Vse je torej za nekaj dobro in za nekaj slabo, prida. Pri Krki je prav njen počasen tok tudi problem, ker ima reka zato šibko samočistilno moč, pravi. »Vse, kar se vanjo steka, uničuje biotsko raznovrstnost reke,« pravi. »Vanjo se še vedno steka vsa mogoča nesnaga. Posledica je cvetenje alg v Krki, ki se s to nesnago hranijo, razvijajo in množijo. Porabljajo kisik, s svojo sluzjo pa pokrijejo ribje ikre in te nato odmrejo.«

Brežiška ribiška družina si je pred nekaj leti na Savi med starim betonskim in železnim mostom priborila tako imenovani trofejni revir, kar pomeni, da se iz tega dela Save ribe ne smejo jemati. Sam se sicer s trofejnim ribolovom ne ukvarja, marsikateri ribič pa prav trofejnemu ulovu nameni ves svoj ribiški trud. Tako imajo v družini rekordnega krapa v Sloveniji, tehtal je 39,6 kilograma, ulovljen je bil na brežiškem jezeru. Nimajo sicer največjega ulovljenega soma, imajo pa soma, ki je tehtal prek sto kilogramov.

K ribolovu je ribiška družina v zadnjih letih privabila tudi nekaj otrok in mladine. Omogočili so jim nakup letne ribolovne dovolilnice po le 15 evrov. »To je imelo svoj učinek. Najbolj se vidi po prodanih dovolilnicah pa tudi po tem, da otroci skupaj s starši pridejo v ribiško trgovino. To je res lepo videti.«

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj