dolenjska

Portret tedna: Elizabeta Žlajpah

17.7.2024 | 18:00 | Rok Nose

Elizabeta Žlajpah je zdravnica splošne medicine, ki svoje delo z veseljem opravlja. Biti zdravnik zanjo ni le poklic, ampak poslanstvo in način življenja. Kot poudarjajo v Zdravstvenem domu (ZD) Trebnje, v katerem dela že 37 let, je gonilna sila, srce in duša njihovega zavoda ter zgled vsem preostalim. V vseh teh letih je pridobila ogromno strokovnega znanja o tem, kako pomagati ljudem, premore pa tudi veliko empatije do pacientov, zato ti v njej pogosto vidijo nekoga, ki mu lažje zaupajo svoje težave, tudi tiste, ki niso nujno povezane z njihovim zdravstvenim stanjem.

Elizabeta Žlajpah (Foto: R. N.)

Predana je zdravniškemu poklicu in skrbi za paciente, vseskozi se zavzema za razvoj trebanjskega zdravstvenega doma, obenem je tudi mentorica mladim zdravnikom specializantom, ki jih usmerja in navdihuje na njihovi strokovni poti. Zaradi vsega naštetega je pred kratkim prejela plaketo Občine Trebnje. »To priznanje mi veliko pomeni, a menim, da ni samo moje. Zanj so pravzaprav zaslužni tudi drugi zaposleni v ZD Trebnje. Eden v tako velikem sistemu ne more veliko narediti, kot dober tim pa lahko zelo veliko premakneš,« pravi Žlajpah, ki prihaja iz Mokronoga.

Že v otroštvu je govorila, da bi rada postala zdravnica. Oče, ki je bil cenjen zobozdravnik, in mati, ki je kot farmacevtka delala v lekarni, sta jo pri tem podpirala in ji pomagala, da je uresničila svoje sanje. Leta 1987 je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani in se takoj kot pripravnica zaposlila v ZD Trebnje. »Tukaj sem začela poklicno pot in upam, da jo bom tudi končala.«

Med letoma 2002 in 2010 je bila direktorica ZD, saj je bila prepričana, da je dobro, če zavod vodi nekdo, ki ga dobro pozna. Imela je jasno vizijo razvoja; pod njenim vodstvom je dom doživel strokovni in naložbeni razcvet. Med drugim so se na začetku leta 2008 lotili njegove razširitve in nadgradnje, zaposleni pa so pred tem za novoletno darilo dobili nahrbtnik. »Vedeli smo, da se bomo med gradnjo neprestano selili. Vanj lahko daš stvari, še vedno pa imaš obe roki prosti, da lahko kaj postoriš in odneseš,« z nasmehom na obrazu pojasni Žlajpah, ki se spominja, da je bilo med gradnjo kar kaotično, saj so se neprestano umikali delavcem, ob tem pa so morali vseeno zagotoviti nemoteno oskrbo pacientov Temeniške in Mirnske doline.

Z veliko mero odgovornosti je med letoma 2010 in 2015 opravljala funkcijo strokovne vodje, dragocen pa je bil tudi njen prispevek, ko se je pred nekaj leti ZD Trebnje znašel v veliki kadrovski stiski. Močno je primanjkovalo zdravnikov, zato je Žlajpah, da ambulante niso bile prazne in da celoten sistem ni počepnil, večkrat delala ves dan ves teden. To je bilo naporno, a tega pacienti pri njej niso nikoli občutili. S tem je pridobila še več njihovega spoštovanja in zaupanja. Krizo so nekako vendarle prebrodili.

Še vedno se vključuje tudi v službo nujne medicinske pomoči, čeprav ji zaradi starosti tega ne bi bilo treba več. A ker zdravnikov preprosto ni dovolj, se v razporedu za dežurstvo še vedno znajde njeno ime. Čeprav ima za seboj že veliko kilometrine, jo vsak odhod na prometno nesrečo stisne pri srcu. »Nikoli ne veš, na kaj boš naletel. Če v nesreči umre otrok, je to še toliko večji šok. Po vsaki intervenciji takoj predelamo zadeve, če smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da potem tega stresa ne nosimo domov. Gotovo se te vsaka smrt dotakne, a po drugi so v našem poklicu tudi lepe stvari, ko nekomu pomagaš in mu rešiš življenje. Pa ti pozneje mogoče prinese rožico ali kakšno drugo majhno pozornost kot zahvalo. Kar nekaj takšnih imam v svoji ambulanti, in ko jih pogledam, mi vedno dajo dodatno energijo,« pravi Žlajpah in dodaja, da bi se gotovo še enkrat odločila za zdravniški poklic. To ji je pisano na kožo.

Vesela je, da so doma sprejeli in se navadili na njen razgiban urnik, kajti pogosto je zaradi službe odsotna. »Upam, da me doma kdaj pogrešajo. Gotovo pa takrat, ko se nabere kup perila za likanje,« pove z nasmeškom na obrazu, v isti sapi pa doda: »Že večkrat sem dejala, da imam dve družini. Eno doma in eno v ZD Trebnje. V obe se rada vračam.«

Že več let kot zdravnica deluje tudi v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Med drugim aktivno sodeluje v obravnavi obsojencev, za katere se preučuje možnost prekinitve kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov, poleg tega se aktivno vključuje v penološko obravnavo zaprtih oseb, kar prispeva k njihovi uspešnejši socialni interakciji v skupnost po prestani kazni. Od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je aprila dobila pohvalo za predano delo.

Po njenih stopinjah gre tudi hčerka Urška, ki je specializantka družinske medicine. Ponosna je tudi na sinova, mlajši Rok je postal zobozdravnik, Matic pa je ekonomist. Z možem Juretom sta vesela, ko se doma zbere vsa družina, ko se sliši razposajen smeh vnukov. Ti trenutki ji pomenijo največ.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj