šport

Komentar: Bog je jokal. Neprecenljivo!

7.7.2024 | 10:00 | Igor Vidmar

So romarske poti in so romarske poti, so romanja in so romanja. Stoletja so se na bojnih poljih tolkli Angleži s Francozi pa Rusi s Prusi in Švedi, Turki z Avstrijci … Šest velesil. Veliki narodi so se bojevali v velikih vojnah. Mali smo lahko le sodelovali. Mi tako, da so nas Avstrijci porabili za kanonfuter, ko so se udarili … s Turki ali pa z Lahi, na primer. Danes se ti veliki narodi z nekaterimi izjemami, kot so na primer Rusi, ne bojujejo več tako.

Bojna polja so preselili na skrbno pristrižene travnike, označene z belimi črtami. Cilj bojevnikov tu ni s kroglo zadeti čelo nasprotnika in v njem narediti luknjico ali s topovsko granato narediti krater sredi sovražnikovih položajev in tam razmesariti vse živo, kar v trenutku postane mrtvo. Zadeva je manj sofisticirana, zminimalizirana na žogo in okvir z mrežo. Spet si nasproti stojijo bojevniki velikih držav, kraljevin, monarhij, diktatur in parlamentarnih demokracij. Bojevnikom se ni treba bati smrti na bojnem polju, in ko se upokojijo, imajo še vse ude bolj ali manj cele in jih ne čaka beraška palica. Bogati so ti bojevniki in Lazarju Lazareviću danes ne bi bilo treba zapisati znamenitega stavka: »Sve će to narod pozlatiti.«

In kaj imajo romanja in romarske poti opraviti z nogometnimi vojnami? Imajo. Ljudje so romali nekoč in romajo danes. Med slovenskim ljudstvom je bilo pred stoletji zelo priljubljeno romanje v Kelmorajn, kamor so se hodili poklonit relikvijam oziroma na grob svetih treh kraljev. Na romanje so odšli spomladi in bili na poti kakšna dva meseca. Marsikdo se ni vrnil z dolge, naporne in kdaj tudi nevarne poti, kdo drug pa se je vrnil noseč ali poročen. Na poti so peli slovenske pesmi. Potovali so skupaj, organizirano pod vodstvom vojvode. Sredi osemnajstega stoletja je navdušenje naših prednikov nad Kelmorajnom uplahnilo, romanje v Kelmorajn pa je dolgo časa živelo le še v ljudskem izročilu. Dokler se ni zgodilo nekaj, kar nas je Slovence znova pognalo na množično romanje v Kelmorajn, tokrat molit k drugim bogovom. Organizirano in neorganizirano.

Bogovi so nam bili v Kelmorajnu naklonjeni. V Kelmorajnu so se naši bojevniki udarili z Angleži. Tega si v osemnajstem stoletju niso mogli niti zamisliti. In Slovenci bitke z velesilo niso izgubili, tako kot pred tem niso izgubili bitk proti Dancem v Stuttgartu niti proti Srbom v Münchnu. Slovenci smo te dni veliko romali, tudi v Kelmorajn oziroma po nemško Köln am Rhein, Köln na reki Ren. Stuttgart, München, Köln in Frankfurt so za Slovence danes kraji srečnega imena. Tudi romarski kraji. Štirje kraji, kamor se je na dan tekme s slovitimi tekmeci preselil del Slovenije. Dobesedno ali pa samo v mislih in s srcem pred televizijskimi zasloni.

Poklonili smo se svojim novim svetnikom v Stuttgartu in Münchnu in jih tam videli kljubovati večjim od sebe. Danes bi temu povsem mirno dodali besedo morda. Morda večjim. Ali pa tudi ne. Najpomembnejše je bilo romanje v Kelmorajn, Köln, kjer izumiteljem sodobnega nogometa ni uspelo dokazati svoje veličine, ne na igrišču in ne na tribunah. Tudi v Kelmorajnu slovenski nogometaši niso bili poraženi. V bistvu so tam še tretjič na neki način zmagali in svojim navijačem priigrali še eno romanje. V Frankfurt, kjer jih je čakal nogometni bog. Po mnenju nekaterih najboljši nogometaš vseh časov. Ronaldo, Cristiano Ronaldo.

V Frankfurtu smo videli boga jokati. Nogometnega boga. Tako kot v neki reklami, ki se je spominjamo iz nogometne lige prvakov, bi lahko po naštevanju cen nogometašev, ki so se v ponedeljek v Frankfurtu bojevali s slovenskimi, zaključili: videti na tekmi s Slovenijo nemočnega Ronalda jokati – neprecenljivo. Za njegove solze sta zaslužna dva – Jan Oblak, ki je prebral njegovo nakano in mu ubranil strel z 11 metrov, in Novomeščan Vanja Drkušić, ki je enajstmetrovko zakrivil.

Slovenski nogometaši v Nemčiji formalno niso niti enkrat zmagali. Ni pomembno. Tudi izgubili niso nobene tekme. Izvajanje enajstmetrovk je le formalnost, s katero po tekmi brez zmagovalcev in poražencev pridemo do tistega, ki se bo uvrstil naprej. Slovenci smo zadovoljni. Kaj zadovoljni, srečni. Nekako tako kot takrat, ko je Bojan Križaj prvič premagal smučarskega boga Ingemarja Stenmarka. Ampak smučarski bog takrat ni jokal.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj