FOTO: Poslikani obrazi buč - O lačnih otrocih in toplem kruhu

30.11.2023 | 17:00

Marija in Milan Bračun - pod mavrico med spomine

Marija in Milan Bračun - pod mavrico med spomine

Tu je kruh doma.

Tu je kruh doma.

Tudi letos v bučni pravljici v Pavlovi vasi (Foto: M. L.)

Tudi letos v bučni pravljici v Pavlovi vasi (Foto: M. L.)

Pavlova vas - Marija in Milan Bračun sta tudi to jesen ustvarila na vrtu doma v Pavlovi vasi (pri Pišecah) bučno zgodbo. Že po tradiciji je Marija poslikala buče in jim nadela različna oblačila, Milan je za buče izdelal ali poiskal različna orodja in dodatke in bučna zgodba je na Bračunovem vrtu zaživela v polnosti.

Vsako leto tako Marija in Milan sporočita drugačno zgodbo. Zlasti Marija ima za to veliko zamisli. Buče so tako že pripovedovale o kmečkih opravilih na posavskem podeželju in celo o Mariji in Milanu in njuni družini. Letošnjo bučno zgodbo sta naslovila Pot do kruha.

Poslikanim »obrazom« buč sta veter in dež letošnje jeseni dan za dnem jemala podobo in sij, a bučna zgodba in njena sporočila ostajajo številnim obiskovalcem te postavitve in poslušalcem Marijinega pripovedovanja živo v spominu še sem v adventni, božično-novoletni čas.

Pot do kruha Marija opisuje v bučni zgodbi skozi zgodbo otrok. Otroci, pravi, so sami doma v stari hiški na robu vasi. Igrajo se, starejši otroci pazijo mlajše, pojejo si, da jim lepše mineva čas. »Pojedli bi kaj, a kaj – otroci sanjajo o kruhu, ki ga nimajo. In potem gredo pod mavričnim lokom od doma, nekam tja, kjer je kruh doma,« pravi Marija. Na poti srečajo strica Poldeta. Ta jim pove, kako pridejo do kruha. »Najprej je treba zaorati njivo jo pobranati, potem na njej posejejo pšenico, ki zraste. Zrelo žitno polje pa še ne pomeni kruha. Na njivo pridejo žanjice. Ko pšenico požanjejo, jo s povresli povežejo v snope. Stric Polde je nekje našel čisto prave kmečke vile za nalaganje snopov na voz in jih prinesel sem v bučno pravljico. Posušene snope omlatijo. Za mlatev je stric Polde prinesel sem tudi čisto pravi cepec,« Marija pokaže na tisti del vrta, kjer sta z Milanom svojim bučnim junakom dala »v roke« kmečko orodje.

Pšenico potem nekdo nese v mlin, od koder prinesejo moko teti Poldi v vežo stare hiše. Polda zamesi kruh v mentrgi, in pristopijo otroci in se vprašajo, ali je to tisti kraj, kjer je doma kruh. Ko se tako sprašujejo in ozirajo naokoli, iz krušne peči kmalu zadiši po svežem kruhu. Teta Polda potem vsakemu otroku da v roke kos kruha. Otroci to vzamejo hvaležno in v srcu so neznansko veseli, da so hodili po pravi poti, da so spoznali, kako se pride do kruha in na koncu spoznali, kje je kruh doma. Doma je zanje v krušni peči pri teti Poldi,« pripoveduje Marija. Kot pravi, je to zgodba otrok iz časa, ko kruha ni bilo dovolj za vse. »Zato ta bučna pravljica sporoča eno samo veliko željo: da nam kruha ne bi nikoli zmanjkalo, da bi ga bilo dovolj za vse,« pravi Marija, ki na koncu svoje pripovedi odpre krušno peč, iz nje vzame topel kruh in ga izroči poslušalcem.

Sprehod med poslikanimi bučami je lahko tudi svojevrstna učna ura. Marija in Milan sta namreč na prizorišče postavila veliko različnega tradicionalnega orodja, poleg že omenjenega še pekovski lopar, star nemara vsaj sto let, lončene lonce, tudi tiste opletene z žico, jerbas in še kaj. Dodala sta vzorce koruze, pšenice, pire, ajde in rži.

»Skozi to lahkotno zgodbo povemo veliko. Bučke tu pripovedujejo resnično zgodbo,« pravi Milan.

Tako so prepričani tudi mnogi od številnih obiskovalcev. »Vidim sebe v tej hiški,« je vzkliknila ena od obiskovalk, ko je med sprehodom skozi bučno pravljico obstala pred malo hiško, polno lačnih otrok.

Vse omenjeno so, torej, dejale buče. Okrog sedemsto sta jih Marija in Milan Bračun tokrat povabila, da spregovorijo.

M. L.

Galerija

Komentarji (1)

1.12.2023 1   (1)   (0)   OceniJožko 
Tudi največje "skrivnosti" so skrite tako, da so "pred nosom" ... :-))

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava