“Olimpijskih iger ne pozabiš nikoli, tako kot rojstva otroka ne,” se svojega nastopa leta 1988 v Seulu spominja nekdanji novomeški kolesar Sandi Papež, ki je tedaj v dresu z jugoslovanskim grbom nastopil v ekipni vožnji na 100 km skupaj z Novomeščanom in klubskim tovarišem Jožetom Smoletom pa Robijem Šebenikom in Valterjem Bončo. S Smoletom sta bila tedaj prva dolenjska olimpijca po Leonu Štuklju. Jugoslovanska vrsta, ki so jo sestavljali štirje slovenski kolesarji, je osvojila 11. mesto.

“Olimpijska dirka je bila nekaj povsem drugega kot na primer preizkušnje na svetovnih prvenstvih ali drugih velikih tekmovanjih. Organizacija je bila brezhibna, za varnost so skrbeli policisti, ki so bili na vsakih nekaj metrov razporejeni ob vsej progi. Stali so na asfaltu, ob cesti so bile ob vsej 10 km dolgi progi posajene rože, za rožami je bila ograja in kakšnih deset metrov za ograjo množica gledalcev, mi pa smo bili navajeni imeti navijače tik ob progi, da se jih lahko skoraj dotakneš. Zaradi tega ni bilo pravega vzdušja. Tudi samo mesto je bilo za igre zelo lepo urejeno, ko pa smo zapeljali ven, je bila strašna revščina, slabše kot v Žabjaku,” se same dirke spominja Sandi.

Kot večino olimpijcev je bil tudi Sandi Papež navdušen nad vzdušjem v olimpijski vasi: “Tam sem srečeval športnike, ki sem jih prej poznal le s televizije. Najboljši ameriški športniki so stanovali v svojem hotelu, drugi pa so bili z nami. Srečal sem jugoslovanska teniška zvezdnika Živojinovića in Ivaniševića, prenos nogometne tekme sem gledal skupaj z legendarnim Draženom Petrovićem, tudi Zdovc je bil tam in ostali člani jugoslovanske košarkarske reprezentance, ki so v Seulu osvojili srebrno kolajno,” se spominja Sandi, ki zdaj v domačem kolesarskem klubu dela z dečki od 9. do 13. leta, ki so pred kratkim na državnem prvenstvu na dirkališču osvojili sedem medalj.

Seveda je Sandi kot kolesar na sedanjih igrah najpozorneje spremljal kolesarsko preizkušnjo, nad nastopom slovenskih kolesarjev pa ni bil navdušen: “Že pred igrami mi ni bil všeč izbor moštva. Valjavec je sicer dober kolesar, a ni za take dirke, ni pripravljen nesebično pomagati drugim, tudi enodnevne dirke mu ne ustrezajo pa še od Toura je bil utrujen. V moštvu bi moral biti Štangelj, ki je dober, ima izkušnje in bi lahko uspel ali pa bi znal pomagati drugim.”