Tenis je v svetu dolgo časa veljal za šport bogatih, nekateri pa so ga bolj kot s športom enačili z zabavo. Tudi v Novem mestu ni bilo drugače. Za današnje poglede na šport so zelo zanimivi nekateri sklepi, ki so jih januarja 1920 sprejeli zastopniki slovenskega sokolstva, ki so se tedaj izrekli tudi za združenje v Jugoslovanskem Sokolu. Med drugim so tedaj sklenili, da sokolstvo smatra za neprimerne tiste športe, ki služijo bolj zabavi kot telesni negi, med katere sodijo tudi tenis, plezanje, ribarjenje in konjeništvo. A miselnost in odnos do tenisa sta se z družbenopolitično ureditvijo z leti spreminjala.

Tenis ima v Novem mestu že dolgo brado. Kdaj se je pojavil, ni povsem natančno znano, a kot v knjigi 100 let tenisa v Novem mestu opisuje Viktor Turk, ki je pred več kot desetimi leti napisal kronologijo tega športa v Novem mestu, se omenja že na začetku dvajsetega stoletja. V knjigi Slavke Ložar Stare gostilne in gostilničarji v novomeški občini je odkril zapis, da je novomeški trgovec in lastnik nekdanje Medvedove gostilne Na Hribčku, danes je tam gostilna Jakše na Drski, Anton Medved v Dolenjskih novicah od leta 1901 do 1906 oglaševal prodajo vsega posestva. Poleg gostilne, hleva, vodnjaka, gostilniškega in sadnega vrta tudi travnato igrišče za tenis, ki je bilo na ravnem delu za gostilno.

Da so tenis v Novem mestu igrali pred več kot 100 leti, lahko zasledimo tudi v knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, v kateri olimpionik Leon Štukelj opisuje svoje prve telovadne korake pri takratnih sokolih, ki segajo v leto 1908. Zapisal je, da si je peščica Nemcev v mestu prva zgradila teniško igrišče ob cesti proti Grmu in igrala tenis. Stalo naj bi na lokaciji zdajšnje grmske osnovne šole, nasproti vhoda v tovarno avtomobilov Revoz. Štukelj je zapisal, da je bil prostor zaseben, zato drugi niso mogli igrati na njem. »Kmalu za Nemci so tudi slovenski meščani zgradili teniško igrišče v Kandiji na Štemburjevem zemljišču in začeli vneto posnemati Nemce. Toda tenis je igralo le neznatno število ljudi, večinoma iz uradniških poklicev, drugi si zaradi siromašnosti niso mogli privoščiti tega lepega belega športa,« piše v knjigi.

PRIHOD GROSA

Na razvoj novomeškega tenisa je pomembno vplival dr. Davorin Gros, ki je v dolenjsko prestolnico prišel poleti leta 1926. Po poklicu je bil odvetnik in po končanem študiju je najprej služboval v Ljubljani, pred prihodom v Novo mesto pa eno leto tudi v Mariboru. O svojem življenju je pisal življenjepis, v katerem je, kot v knjigi navaja Turk, zapisal, da je zelo rad igral tenis, a takrat v mestu ni bilo nobenega teniškega igrišča. Zato se je obrnil na člane Športnega kluba Elan, da bi skupaj zgradili novo teniško igrišče. Od občine so dobili brezplačen prostor nad kopališčem, tehnična navodila za postavitev pa mu je dal inženir Stanko Bloudek, s katerim sta se dobro poznala. Ko je bilo igrišče narejeno, je hitro naraščalo tudi število članov teniške sekcije.

Gros je mnoge naučil igrati tenis in njegove učne ure so obrodile sadove, kajti kar nekaj novomeških igralcev je tisti čas uspešno tekmovalo in krojilo vrh takratnih (verjetno slovenskih) teniških lestvic, piše Turk. Gros je bil poznan tudi po tem, da si je včasih privoščil igranje kar brez srajce, kar pred 2. svetovno vojno ni bilo ravno po teniškem bontonu oblačenja. A teniška pravljica se je končala z začetkom druge svetovne vojne, po njej pa je nastopilo mrtvo obdobje vse tja do leta 1957.

NOVA TENIŠKA IGRIŠČA NA LOKI

Po drugi svetovni vojni je bil tenis tako rekoč prepovedan šport, a nekateri se na to niso pretirano ozirali. Športno življenje se je počasi spet začelo vračati na stare tirnice. Pod mentorstvom maloštevilnih predvojnih zanesenjakov se je začel znova prebujati tudi tenis. Kot navaja Viktor Turk, je za novomeški tenis veliko naredil Franc Mikec s somišljeniki. Tako so bili postavljeni temelji kluba in vsega, kar se je kasneje zgodilo na teniškem področju. Leta 1957 je oblast končno popustila pod pritiski novomeških teniških navdušencev, med katerimi sta bila tudi dr. Gros in takrat že zelo uspešen direktor tovarne zdravil Krka, magister Boris Andrijanič. Na lokaciji današnjega Doma Janeza Trdine so zgradili tri moderna teniška igrišča. Obenem so ustanovili tudi Teniški klub Elan, ki ga je kot predsednik vodil Bogdan Kozina, na začetku pa je štel okoli osemdeset članov. Igrišča so slavnostno odprli 29. oktobra 1957, prvo žogico pa sta udarila Andrijanič in Korl Adam. V klubu zagnanosti ni manjkalo in imeli so ogromno načrtov. Predvsem so želeli medse privabiti mlade teniške igralce in pripraviti kakšen odmeven turnir. Tako je poleti leta 1958 v Novem mestu potekal teniški dvoboj med Slovenijo in Hrvaško, kar je bil do takrat največji teniški dogodek. Po njem se je zanimanje za tenis še povečalo. V klubu so vsako leto priredili klubsko prvenstvo, občasno pa so razpisali tudi odprta prvenstva Novega mesta.

PORUŠILI IGRIŠČA

Kot v kronologiji tenisa v Novem mestu piše Turk, so leto kasneje sestavili tudi člansko ekipo, ki je igrala v republiški ligi. Prvi dvoboj so novomeški igralci odigrali maja 1960 na Loki proti TK Jesenice in zmagali s 3:0. Kljub težkim razmeram, saj si tudi novih žogic nismo mogli privoščiti, so nanizali kar nekaj uspehov. To je bilo obdobje razcveta tudi ostalih novomeških športov, zato so velik poudarek dajali vzgoji mladih igralcev.

Leta 1975 so za novomeški tenis nastopili težki časi, kajti po sklepu takratne oblasti so teniška igrišča na Loki porušili, na isti lokaciji pa postavili dom JLA. Obljubili so, da bodo na drugi lokaciji v dveh letih zgradili nova igrišča, a trajalo je kar pet let, preden so obljubo uresničili. Morda bi trajalo še dlje, a takrat je po službeni poti v Novo mesto prišel Milan Zorko, ki je kot gradbenik veliko pripomogel, da je na Loki pod Portovaldom zraslo pet novih igrišč. S tem se je začela nova zgodba novomeškega tenisa. Na slavnostnem odprtju naj bi začetni udarec izvedla dr. Davorin Gros in Korl Adam, je v kronologiji novomeškega tenisa zapisal Turk, ki je opravil izjemno veliko pogovorov z nekdanjimi teniškimi zanesenjaki in njihovimi potomci ter po starih zapisih odkrival bogato zgodovino. Zanimanje za tenis je raslo iz dneva v dan in kmalu je klub štel več kot 200 članov. Tenis je počasi izgubil dokaj kruto oznako, da gre za buržujski šport. Za teniške loparje so poprijeli številni vplivni direktorji in tudi politiki. Cilj kluba je bil razvoj na vseh področjih, predvsem pa čim bolj uveljaviti tenis v primerjavi z drugimi športi. Tako se je začela nova teniška pomlad v Novem mestu.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista z dne 29. marec 2018.