Fizkultura se je v Titovi Jugoslaviji močno razmahnila. Leta 1945 je okrožni fizkulturni odbor organiziral po vseh okrajih Dolenjske prva žarišča, iz katerih so se razvili prvi okrajni fizkulturni odbori. Ti so bili organizatorji današnjih uspehov. V novomeškem okraju deluje zdaj šest telovadnih društev; ta so v Novem mestu, Šmihelu, Št. Petru, Stopičah, Žužemberku in Dol. Toplicah.

Tako je svoj sestavek začel avtor prispevka Fizkultura na Dolenjskem v drugi številki Dolenjskega lista, glasila Osvobodilne fronte okrajev Črnomelj, Novo mesto in Trebnje, ki je izšla 23. februarja leta 1950. Ni sicer jasno, kdo je prispevek pripravil, saj je podpisan s psevdonimom Učo, očitno pa je, da je avtor dobro poznal razmere na področju športa v Novem mestu neposredno po koncu druge svetovne vojne. Ker je Dolenjski list začel izhajati šele en teden pred tem, je ta prispevek obenem tudi neke vrste pregled športne dejavnosti za prvo petletno obdobje.

Avtor prispevka med drugim omeni, da je vodilno športno društvo v okraju in tudi na Dolenjskem novomeško društvo Krka, ki je v odbojki, košarki, lahki atletiki, plavanju in smučanju doseglo precej vidne uspehe, in da želijo tisto leto omenjenim športom priključiti tudi kegljanje. Piše tudi o ustanavljanju fizkulturnih aktivov v tovarnah Pionir, tekstilni tovarni in tovarni igrač, lesnoindustrijskem podjetju v Straži pa na grmski (kmetijski) šoli ter o razmahu fizkulturne dejavnosti v šolah, o strelstvu in planincih, ki so tega leta dali delovnemu ljudstvu Dolenjske prvi planinski dom na Gorjancih, kočo Vinka Paderšiča pri Gospodični, ki jo je označil za važno fizkulturno postojanko na Dolenjskem, iz katere so lahko dostopna idealna smučišča pod Trdinovim vrhom.

Ker se očitno zaveda pomena športnih objektov, pa našteje tudi te: »V okraju je sedaj 25 igrišč za odbojko, 5 za košarko, 2 za nogomet, 10 telovadišč, 2 domova, 2 plavalna bazena in 2 telovadnici. Posebno pohvalo zasluži prizadevnost pionirjev, mladine in ostalega prebivalstva v Stopičah, ki so napravili igrišče za odbojko, lahkoatletske priprave, glavna orodja in primitivno telovadnico s prostovoljnim delom.«

Avtor prispevek zaključi z ugotovitvijo, zelo značilno za tisti čas, s katero jasno pokaže, kako je tedanja oblast tudi v športu videla pomembno orodje za utrditev nove družbene ureditve: »Nova Titova fizkultura je v našem okraju kljub težavam, ki se pojavljajo zaradi primanjkovanja vodilnega kadra ter materialnih sredstev, zadovoljivo razširjena in postaja množična ob redni in vidni pomoči naše ljudske oblasti, naše partije in sindikatov. Na fizkulturnikih pa je, da zgrade sebe in vso mladino v krepke in odporne borce socializma na Dolenjskem.«

S tem avtor ob vseh hvalospevih opozori tudi na težave. Povedano z današnjim besediščem je tedanjemu športu primanjkovalo strokovnih delavcev, vadbenih objektov in športne opreme.

Podrobneje o tovrstnih težavah pa novomeški športni delavci spregovorijo v letnem poročilu Športnega društva Krka za to leto, kjer so zapisali, da nobeno od enajstih društev, ki so tisto leto nastopala v republiški ligi, nima samo 200 m dolgega tekališča, in to ilovnatega, začrtanega na nogometnem igrišču. »Vsak najmanjši dež nam je igrišče takoj zmehčal, da nam je bila vadba za daljši čas onemogočena. Toda naši atleti niso obupali. Kadar ni bilo mogoče vaditi na igrišču, si jih lahko opazil na treningu na Grmu ali ob Krki. Vsi atleti in tudi ostala mladina so pripravljeni pomagati pri izgradnji primernega igrišča, toda komisija strokovnjakov, ki je prišla že dvakrat iz Ljubljane, še do danes ni našla primernega prostora. Res je čudno, da vsa Dolenjska še danes nima primernega atletskega igrišča, zanimanje za atletiko pa je vsak dan večje,« med drugim piše v omenjenem poročilu.

Vendar so novomeški atleti, vsaj nekateri posamezniki, na tistih redkih tekmovanjih, ki so se jih ob žalostnem stanju vadbenih objektov v mestu lahko udeležili, v prvih povojnih letih dosegli nekaj odmevnih uspehov.

Leta 1945 je članica Krke Dana Marinček na prvem povojnem prvenstvu Slovenije v atletiki zmagala v metu kopja in suvanju krogle, njen uspeh pa je z drugim mestom v metu diska dopolnil še Luka Dolenc. Marinčkova je bila tudi članica slovenske reprezentance na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije, kjer je zmagala v suvanju krogle z rezultatom 10,37 m.

Posledica posnemanja telesnokulturnih gibanj vzhodnoevropskih držav, ki so poudarjale množičnost, so bila številna množična tekmovanja v krosu, ki so jih atleti in atletski delavci izvajali v Novem mestu in okoliških krajih (Šmarješke Toplice, Trebnje …).

Na na novo urejenem stadionu v Kandiji z 222,60 m dolgo stezo in urejenimi skakališči so pripravili miting, ki so se ga udeležili tekmovalci iz Ljubljane in Celja, domači tekmovalci pa na tekmovanju niso dosegli predvidenih izidov. Dana Marinček je to leto prestopila v ljubljansko Enotnost in postala prvakinja Jugoslavije in Balkana v metu krogle ter z rezultatom 10,92 rekorderka Slovenije v metu krogle.

Naslednje leto je bila Marinčkova znova prvakinja Jugoslavije v metu krogle in metu kopja, na balkanskem prvenstvu je bila v metu krogle druga, rekord pa je izboljšala na 11,51 m ter leta 1948 na 11,99 m. Razen Marinčkove ta leta od novomeških atletov, ki so se udeleževali le množičnih tekmovanj, nihče ni dosegal vidnejših uvrstitev, izjema je bil le Luka Dolenc, ki se je s klubskima rekordoma v metu disku in skoku v višino uvrstil med deset najboljših atletov sezone v Sloveniji. Nov zagon je novomeška atletika dobila šele v petdesetih letih.