##IMAGE-3474896##

V četrtek, 17. marca, smo se nagrajenci natečaja Planica in otroci že zgodaj odpravili z Rake proti Planici. Nekateri nagrajenci smo bili iz 7., ena nagrajenka pa iz 8. razreda. Letos smo bili pod vodstvom mentorice in učiteljice za likovni pouk Andreje Gabrič Novak izbrani med najboljših 20 šol. Nagrada pa je bil nagradni izlet na ogled planiških poletov.

Med temi je bila izbrana tudi šola na Otočcu, kjer poučuje učiteljica Andreja, kar dokazuje da svoje delo zelo dobro opravlja in rezultat je viden pri naših delih. Ker so organizatorji vedeli, da bomo navijali za slovenske skakalce so se odločili, da bodo vsaki šoli izžrebali od 1 do 3 države, za katere bi poleg Slovenije navijali in s tem ohranjali »fair play«. Naša šola naj bi dobila Švico, Kanado in Rusijo, sami pa smo bili seveda najbolj glasni, ko so skakali naši orli.

Za osnovnošolce je bilo res lepo poskrbljeno, saj smo se že na začetku opremile s tatooji, ki so nam jih na lica dajale gospe, ki so se ukvarjajo s tem. Seveda so se tatooji lahko sprali. Nato smo dobile brezplačno malico. Ko smo pojedle, smo prosile učiteljico, če bi lahko odšle k odru in prosile za podpis pevca Petra Vodeta in reparja Zlatka. Celo slikale smo se s Petrom. Bile smo presrečne.

Preberite še ...

· Trendi

Cena odrekanja: Koliko nas lahko stane odlašanje z željami?

Končno so se kvalifikacije začele. Videle smo zelo veliko! Najprej padec Nemca, ki si je izpahnil ramo, nato pa še padec Japonca, ki si je poškodoval zapestje. In še najpomembnejše, skok Roberta Kranjca, ki je bil tisti dan najdaljši. Skočil je namreč kar 228,5 metrov, kar je potrdilo, da je naš šampijon v odlični formi in bil zato prvi. Ne spominjam se, kdaj smo še tako glasno kričali kot takrat, ko se je na skok pripravljal Robert Kranjec. Vendar ne pozabimo tudi na naše ostale tekmovalce. Naprej so se poleg Kranjca uvrstili tudi Peter Prevc, Jurij Tepeš, Mitja Mežnar, Jernej Damjan in Dejan Judež.

Po končani tekmi smo šle na lov za avtograme. Na srečo se nam je nekaterim uspelo prebiti skozi množico navijačev in dobile smo tako želene podpise naših šestih skakalcev, ki so se uvrstili na tekmo. Nato smo se odpravile na koncert Zlatka, kjer na žalost nekatere nismo dobile avtograma. Nato smo se pod odrom sestale z učiteljico in se počasi odpravile domov.

Na poti je bilo veliko smeha in veselja, nekatere pa smo celo zaspale, utrujene od navijanja. Čez dobri dve uri smo prispele na Rako vse izčrpane, a vesele. Tisti dan pa smo se tudi dekleta iz sedmega razreda odločile, da bomo naslednje leto spet sodelovale na natečaju in upale na izbor med 20 najboljših, mogoče celo na zmago.