Simon Petrov je bil, ko je še sam tekal z žogo po parketu, podajal in polnil koše tekmecev, ljubljenec novomeškega košarkarskega občinstva. V paru s svojim velikim prijateljem Matjažem Smodišem sta navduševala v sezoni 1999/2000 in v polfinalu državnega prvenstva spravila na kolena tedaj nepremagljivo Olimpijo ter v finalu še Pivovarno Laško in tako novomeški košarki prinesla prvi naslov državnega prvaka.

Od lanskega februarja Simon Petrov znova vodi prvo moštvo novomeškega košarkarskega kluba Krka, tokrat kot trener, a ne s klopi, saj ne more sedeti, ga preveč vleče proti igrišču. Sredi minule sezone je na mestu prvega trenerja zamenjal neuspešnega Dejana Mihevca in poskusil rešiti, kar se je rešiti dalo. Letos poleti je moral moštvo sestaviti na novo. Od lanskega so mu ostali le reprezentančni center Žiga Dimec in domači mladinci, ki jih je v prvo moštvo pripeljal iz svoje mladinske vrste, s katero je pred tem osvojil naslov državnih prvakov. V tisti mladinski vrsti so bili sami doma vzgojeni košarkarji, Novomeščani, v ekipi ni bilo nikogar, ki bi v Krko prišel od drugod, na kar je bil Simon tedaj upravičeno ponosen.

Od mladincev k članom

A eno je mladinska košarka, drugo pa so članske ekipe, ki tekmujejo na najvišji ravni, ki ciljajo na naslove prvakov in igrajo v mednarodnih ligah. Cilji Krke so bili tudi pred letošnjo sezono tako kot že dve desetletji visoki. Začetek sezone ni prav v ničemer obetal, da jih bo Simonu Petrovu uspelo izpolniti. Po prvih petih tekmah domače lige je bila Krka na lestvici zadnja, dosegla je le eno zmago. A Simon ni bil živčen. Moštvo je bilo novo, igralci se med sabo niso poznali, se niso čutili, niso vedeli, kaj bo kdo naredil, kam bo tekel, kakšno podajo je sposoben sprejeti … Vzdušje v moštvu bi bilo še bolj klavrno, če ne bi šlo Krki precej bolje v drugi jadranski ligi, kamor je tudi po spletu nesrečnih okoliščin izpadla lani. Novo leto so Simonovi košarkarji dočakali na vrhu lestvice druge jadranske lige in z zmago nad Petrolom Olimpijo v Ljubljani. Bližnja prihodnost ni bila več tako črna.

Kasneje je bilo sicer še nekaj spodrsljajev, med drugim tudi poraz proti Šenčurju v polfinalu pokalnega tekmovanja, in morda je kdo v vodstvu kluba vsaj po tihem že razmišljal, da bi bilo morda dobro zamenjati trenerja. Zdaj je jasno, da to ne bi bila dobra poteza. Simonovo moštvo je delovalo čedalje bolj učinkovito. Če se je bilo sprva bati, da se mu ne bo po prvem delu prvenstva uspelo uvrstiti niti med osem moštev, ki bodo sezono nadaljevala v ligi za prvaka, se je nato Krka zlahka uvrstila tudi v polfinale državnega prvenstva in pred tem tudi na zaključni turnir druge jadranske lige, kjer je z zmagama nad favoriziranima Čačkom in Sixt Primorsko osvojila prvo mesto in se s tem vrnila v izbrano košarkarsko druščino z območja nekdanje Jugoslavije. Koprčane je Simon Petrov presenetil še v polfinalu državnega prvenstva ter se s svojimi fanti v finalu dobro zoperstavil tudi Olimpiji (v času redakcije je bil izid poravnan na 1:1).

Na Olimpijo Simona Petrova vežejo lepi in tudi manj lepi spomini. Najbrž najlepši je tisti, ko je leta 2000 ob zadnjem pisku sirene na odločilni tekmi polfinala državnega prvenstva hladnokrvno zadel koš in tako izločil Olimpijo, ki je imela takrat morda najboljše moštvo v vsej svoji zgodovini. S tistim košem se je začela novomeška košarkarska pravljica, ki sta jo Novemu mestu napisala prav Simon Petrov in Matjaž Smodiš.

Začelo se je na Loki

Ko je Simon Petrov na Osnovni šoli Katje Rupena začel obiskovati košarkarski krožek pri Borutu Juršaku in Simonu Turku, novomeški košarki ni šlo dobro. A o tem nadarjeni fantič, ki je imel ob koncu šolskega leta priložnost na asfaltnih igriščih na Loki preizkusiti svoje znanje v selekciji fantov z vseh novomeških in okoliških šol, ni razmišljal. Žoga ga je zasvojila, v košarki je neizmerno užival. Ko ga je med kadeti in mladinci v roke dobil Slavko Kovačevič, je napredoval in se uvrstil tudi v mladinsko državno reprezentanco, za njim je prihajal še Matjaž Smodiš, ki so ga še kot pionirja uvrstili v kadetsko vrsto Slovenije. Medtem je novomeška članska vrsta izpadla tudi iz najnižje lige, čeprav je novomeški klub v nižjih kategorijah sodil v sam državni vrh. Da bi izkoristili potencial in dali novomeški košarki prihodnost, je generacija novomeških košarkarjev, ki so v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja igrali celo v drugi jugoslovanski ligi, znova stopila na parket in ustanovila nov klub Novo mesto 92, ki je nato iz najnižje možne lige vsako leto napredoval eno stopnjo višje vse do prve lige in naslova državnih prvakov, v tem času pa, kolikor se je dalo hitro, v prvo moštvo vključil najboljše mlade košarkarje na čelu s Simonom Petrovom in Matjažem Smodišem, ki sta se članski vrsti pridružila že pri petnajstih letih in v njej hitro prevzela vodilno vlogo.

Prvo resnejšo reprezentančno izkušnjo je Simon Petrov doživel na evropskem mladinskem prvenstvu v Izraelu leta 1994, ko je domačinom nasul deset točk ob stoodstotnem metu iz igre. Kasneje je nastopal tudi za reprezentanco mlajših članov in za člansko reprezentanco, s katero je igral tudi na evropskem prvenstvu leta 2003 na Švedskem.

Na mednarodni sceni

Na klubski mednarodni sceni je prvič zaigral v sezoni 1998/99 v pokalu Radivoja Korača, kjer je s Krko prišel do šestnajstine finala, kjer so se Novomeščani pomerili z veliko Barcelono, kasnejšo zmagovalko tega tekmovanja. Naslednje leto je bil na vrsti pokal Saporta in presenetljiv naslov prvakov, ki je Krki in Simonu Petrovu prinesel pravico do nastopa v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, Fibini suproligi, kjer se je Krka uvrstila v osmino finala, tam pa izgubila s Panathinaikosom, ki je kasneje v finalu izgubil z Maccabijem.

Po tej sezoni je Simon odšel za dve leti v Francijo k Asvelu, ki mu je kot najboljši igralec finala državnega prvenstva prinesel prvi naslov prvakov po dvajsetih letih, v katerih je ta klub nastopil celo na zaključnem turnirju evrolige, le doma mu ni uspelo biti najboljši. "Imel sem srečo, da sem že v svoji prvi sezoni v tujini igral za evroligaški klub pri vrhunskem trenerju Bogdanu Tanjeviću, ki mi je dal dobro priložnost. Z njim smo osvojili naslov prvakov, ki ga je eden izmed najboljših evropskih klubov čakal že celih dvajset let," se francoskih let spominja Simon Petrov, ki je tedaj v evroligi opozoril nase, ko je Ciboni v Zagrebu samo v drugem polčasu nasul kar dvajset točk in s tem posredno odpihnil Nevena Spahijo z mesta Ciboninega trenerja. Zanimivo je, da je potem Spahija prišel v Novo mesto in s Krko osvojil drugi naslov prvakov ter se uvrstil v finale pokala ULEB.

Po dveh letih v Franciji se je vrnil v domovino, a ne domov h Krki, ampak v Ljubljano k Olimpiji, kar, kot se je izkazalo, ni bila najboljša odločitev. "Ni bilo prijetno. Pa ne zaradi vzdušja v ekipi, ki je bilo dobro, ampak zaradi vsega okoli. V moštvu nisem dobil vloge, kakršno sem si želel, tako me tudi navijači niso sprejeli. Bili smo državni prvaki in v evroligi smo se uvrstili v drugi del tekmovanja," se Simon Petrov z grenkobo spominja svoje Olimpijine epizode. Naslednje leto je nastopal za Slovana, potem pa za tri leta znova odšel v tujino in nastopal za ciprski Limassol, turški Banvit, grški Olympias Patras in italijanski Avelino. Leta 2008 se je vrnil v Novo mesto in zadnje štiri sezone svoje igralske kariere preživel v domačem klubu ter z njim osvojil še tri od skupno šestih naslovov državnega prvaka (pet slovenskih in enega francoskega) ter leta 2011 sodeloval pri največjem uspehu novomeškega košarkarskega kluba, pri naslovu prvaka evropske lige EuroChallenge.

Trener

"V košarki sem ves čas zelo užival, ko sem jo igral, ravno tako v njej uživam kot trener. Po dolgi igralski karieri v članski konkurenci nisem pričakoval, da bom tako užival tudi pri delu z mladimi," pravi danes Simon Petrov. Svojo trenersko kariero je začel v domačem klubu takoj po koncu igralske poti kot pomočnik trenerja, kasneje je vodil člansko vrsto Slovana in se pred tremi leti vrnil v Krko, kjer je, kot rečeno, zgolj z domačimi košarkarji med mladinci osvojil naslov državnih prvakov. Da se znova preizkusi kot prvi trener članske vrste (prvič je to priložnost dobil pri Slovanu), je dobil priložnost lani februarja in danes, tik pred koncem sezone, lahko rečemo, da jo je dobro izkoristil.

Čeprav v času pogovora finale z Olimpijo še ni bil končan, je Simon že lahko ocenil opravljeno delo: "To, da smo lani izpadli iz lige Aba, ni nič slabega. Da ima klub vzpone in padce, boljše in slabše sezone, je normalno. Sezona v drugi jadranski ligi nam je prišla prav za lažji razvoj mladih igralcev, ki so dokazali, da bodo lahko igrali tudi v prvi jadranski ligi. Izpad v polfinalu pokala je med drugim tudi posledica procesa učenja pred sezono na novo sestavljene ekipe. Tedaj smo se naučili nekaj, kar smo izkoristili v Čačku na finalnem turnirju druge lige Aba," analizira sezono Simon Petrov in obnovi še čisto svež spomin na tretjo polfinalno tekmo državnega prvenstva v Kopru: "Ko je Primorska v Kopru štiri minute pred koncem vodila za deset točk, sem razmišljal, da bi vzel minuto odmora in fantom povedal, da tekme še ni konec. Kot bi slišali moje misli, so tedaj zadeli tri trojke zapored, temu je Bratož dodal še proste mete in stvar je bila rešena."

Na vprašanje, kako bo v finalu, pa je dodal: "Žal sta se poškodovala Šiška in Osolnik, dva najboljša obrambna igralca, ki sta zelo zaslužna za vse, kar smo letos dosegli. Zelo ju bomo pogrešali. Morda bo Osolnik igral, zelo si želi, a poškodovan ne bo mogel narediti tega, kar bi, če bi bil zdrav. Vendar zame sezona še ni končana, čeprav smo razen uvrstitve v finale pokala izpolnili vse, tudi najbolj optimistične cilje, ki smo si jih zastavili pred sezono. Moj cilj je bila tudi uveljavitev mladih igralcev, s katerimi sem delal med mladinci. Mislim, da so Škedelj, Stipaničev in Jančar Jarc zdaj pripravljeni, da prevzamejo svoj del odgovornosti. Dokazali so, da bodo lahko vrhunski igralci in da lahko klub v prihodnosti resno računa nanje. Tudi za njimi prihaja še nekaj fantov, ki bi lahko bili tako fizično kot tehnično sposobni nekoč igrati na najvišji ravni."