Boris Grabrijan, Teo Hrvoje Oršanič

Gre za eno najstarejših in najpomembnejših naravovarstvenih akcij, ki jo vodi Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) s pomočjo več kot 200 predanih prostovoljcev. Od leta 1997 je popis zasnovan kot celosten, koordiniran in standardiziran pregled vodnih ptic na območju celotne države.

Projekt sočasno poteka v večjem delu Evrope in tudi drugod po severni zemeljski polobli, zato rezultati omogočajo vpogled v širše selitvene vzorce, prezimovanje ptic ter dolgoročne trende v naravi. V popis je vključenih več kot 90 vrst ptic: od slapnikov, ponirkov in kormoranov do čapelj, labodov, gosi, rac, tukalic, pobrežnikov, galebov in čiger. Posebno mesto imajo tudi orel belorepec, vodomec in povodni kos – vendar le, če so opaženi neposredno na vodnih površinah. Vodni ptiči, ki se zadržujejo na travnikih ali njivah, se zabeležijo zgolj kot zanimivost v opombah in niso del osrednje podatkovne baze, lahko pa kljub temu ponudijo dragocene informacije koordinatorjem akcije.

Boris Grabrijan, Teo Hrvoje Oršanič

Reka Kolpa je kot izjemno pomemben habitat vodnih ptic že desetletja vključena v zimski popis. Strokovnjakom DOPPS-a pri tem pomagajo prostovoljci, med katerimi smo Belokranjci sicer v manjšini, a kljub temu pomembno prispevamo k uspešni izvedbi popisa. Terensko delo običajno poteka v nedeljo dopoldne, prostovoljci pa so na terenu že ob prvem svitu. Najprej je treba zabeležiti začetno stanje: vremenske razmere, temperaturo zraka, višino snežne odeje in morebitne posebnosti na terenu.

Ena največjih ovir pri popisu je lahko lov, a v zadnjih letih so lovske družine na slovenski strani Kolpe praviloma razumevajoče in v času popisa ne izvajajo lovskih aktivnosti. Žal to ne velja vedno za hrvaško stran reke, kjer streli in pasji lajež pogosto vznemirjajo ptice, ki se nato umikajo z reke, zaradi česar je popis otežen in manj natančen.

Letos je v popisu na Kolpi, ki ga že več let koordinira Urša Koce, sodelovalo osem prostovoljcev. Pokrili smo odsek od mostu na Vinici do mostu na Rakovcu, zadnjega mejnega prehoda s Hrvaško, kjer Kolpa preneha biti mejna reka. Posamezni popisovalci so pregledovali približno deset kilometrov rečnega toka, pri čemer je najzahtevnejši in najdaljši odsek med Vinico in Žuniči.

Pri popisu je ključno, da so zajeti vsi ptiči, ki se v tistem trenutku zadržujejo na reki, hkrati pa je treba paziti, da istih osebkov ne popišeta dva popisovalca. To pomeni tudi premišljeno gibanje po terenu – ptic se ne sme namenoma plašiti, če pa odletijo, naj to storijo v smeri stran od popisovalca.

Boris Grabrijan, Teo Hrvoje Oršanič

Veliko povedo že podatki o številu opaženih vrst, še bolj pa absolutno število popisanih ptic. Pravo vrednost pa rezultati dobijo šele, ko so združeni podatki vseh popisovalcev po Sloveniji in primerjani z drugimi državami. Dolgoletni trendi razkrivajo spremembe v številčnosti posameznih vrst, vpliv vremenskih razmer ter posledice podnebnih sprememb – predvsem to, kje in zakaj se ptice zadržujejo.

Na odseku Kolpe med Vinico in Rakovcem smo v nedeljo, 18. januarja 2025, zabeležili 23 vrst vodnih ptic, skupno pa kar 1.030 osebkov. Najštevilčnejše so bile, kot običajno, race mlakarice (Anas platyrhynchos), sledili so veliki žagar (Mergus merganser), kreheljc (Anas crecca) in žvižgavka (Anas penelope). Posebno veselje je po dvoletnem premoru prineslo ponovno opažanje mogočnega orla belorepca (Haliaeetus albicilla), ki vedno znova potrdi, kako dragocen naravni prostor je Kolpa. Po drugi strani pa podatki zadnjih dvajsetih let kažejo na opazen upad števila sivih čapelj (Ardea cinerea), kar je lahko pomemben opozorilni znak za prihodnost ali pa je to le podatek o selitvi kolonije v ravninsko območje ...

Kot vsako leto se je popis zaključil s skupnim kosilom, kjer smo si izmenjali vtise in podatke s terena ter ob prijetnem klepetu utrdili vezi. Nekateri se namreč srečujemo že skoraj dve desetletji – in to zgolj ob tej zimski ptičji tradiciji.